LastDayHere promocija albuma

Na našem tržiču mrgoli veliko število glasbenih skupin. Milo rečeno lahko rečemo, da je naš glasbeni trg prenasičen, bolj malo pa je tiste pristne in kvalitetne glasbe, ki bi prišla do nas poslušalcev.
Tako nam je skupina LastDayHere predstavila svoj najnovejši video izdelek ob tem pa so poskrbeli tudi za rockersko- akustični koncert na katerem so sodelovali številni glasbeniki. Ni kaj, fantje so se na zanimiv način spopadli s promocijo spota in svojega imena.

Tako je vokalist Marko s kompanijo poskrbel, da je bil v Cvetličarni pravi pekel. Fantje so kot prvo gostijo na oder najprej povabili hrvaško raperko Diyalo, ki je že samo s svojo vizualno podobo preosmerila pozornost nase. Njen nastop je bil precej drugačen, mračen, a še vedno odličen, tudi v duetu z Markom sta se odlično znašla in nam tako pričarala košček pekla na Zemlji.

Last DayHere so nas iz minute v minuto presenečali z glasbenimi gosti. Na odru smo bili tako priča še skupini Dweal, Mojci, skupini Inmate, mažoretki prav zagotovo pa je bila zvezda večera ena in edinstvena Urška Majdič (skupina Billysi). Na odru bi moral stati tudi famozni Gregor Čulk (Interceptor), a ga na dogodek žal ni bilo.

Med koncertom se je tudi premierno zavrtel njihov nov video izdelek za pesem Saved From Falling.
Poleg svojih pesmi so LastDayHere poskrbeli tudi za kar nekaj priredb, tako smo lahko slišali priredbo na Rage Against The Machine, Whitesnake, Van Halen, Rolling Stones z Urško Majdič pa sta se lotila kar skupine Guns N' Roses in pesmi Sweet Child O' Mine.

Večer se je edino morda nekoliko vlekel, čeprav Cvetličarna ni bila nabito polna, kot je ponavadi ob raznih glasbenih dogodkih. Skupina LastDayHere si želi prodreti v tujino, s trdnim delom, voljo in vztrajnostjo pa so le korak proč od zmage.

Katie Melua pričarala čarobno vzdušje v Hali Tivoli!

Koncert lepe in karizmatične Katie Melua je bil vse do zadnje minute pod velikim vprašajem. Sprva so bile težave z lokacijo koncerta, ki je bil najprej napovedan v Hali Tivoli, nato v Križankah in nenazadnje spet v Hali Tivoli, kot pa da že samo to ne bi bilo dovolj, je v zadnjih nekaj dneh prišlo še do zamenjave organizatorja koncerta.

Prevzem akreditacij je potekal brez težav, edina slabost je bila, da je trajalo kar precej časa, da smo prišli v dvorano. Po dolgem času se je na koncertu spet sedelo, kar je že vnaprej pomenilo, da bo koncert nekaj posebnega in nepozabnega.

Večer je otvorila Andrea McEwan, ki je z akustično kitaro poskrbela, da se je množica malce ogrela, ob tem pa sta jo spremljala še dva glasbenika na kitarah, ki sta ji pomagala do tistega pravega in polnega zvoka. Ne gre ji prav ničesar očitat, gledano iz glasbenega stališča je dobro opravila svoje delo. Na razpolago je imela dobre pol ure časa, v katerem je pokazala vse svoje vokalne sposobnosti. A iskreno povedano, prav vsi v dvorani smo čakali samo na prelepo Katie.

Čakanju na mlado lepotico gruzijskega rodu ni bilo videti konca. Čeprav so vmes predvajali na velikih ekranih video spote različnih izvajalk s podobno glasbo, to prav nikogar ni ganilo.

Končno je napočil čas, ko je na oder povsem dobre volje privihrala Katie s kitaro. Bučni aplavz je dobila že samo s svojo pojavo na odru, o nadaljnem odzivu publike je povsem brezpredmetno izgubljati besede.
V prvem delu nam je odigrala tri skladbe, seveda z akustično kitaro. Katie ni ravno kitarski virtuoz, a akustična kitara v kombinaciji z njenim angelskim vokalom je naravnost božanska.
Nato se je Katie preselila za klavir in nam dokazala, da ji tudi črno-beli svet ni tuj, celo obratno, dokazala nam je, da neizmerno uživa v glasbenih izzivih (čeprav nasploh v življenju ljubi adrenalin, saj rada skače s padalom, imela je koncert pod vodno gladino, s katerim se je tudi vpisala v Ginesovo knjigo rekordov, novinarjem pa je priznala celo da včasih pokadi marihuano, ki ji daje glasbeni navdih).

Po tej točki, se ji je na oder pridružila še šesterica glasbenikov in tokrat je zavladala prava evforija v dvorani. Prav nihče ni pričakoval, da bo Katie imela tako odličen koncert. Dekel sploh ni bila orientirana v pop glasbo, ampak bolj v blues in jazz, ki jima je dodala ščepec popa.
Kaj je tisto kar loči Katie od ostalih glasbenic? Neizmerna lepota, angelski vokal, ter vrhunska interpretacija pesmi.
Da mladi punci ni vseeno, kako zveni na odru je dokaz prisotnosti bobnarja Henrya Spinettia (ki je dolgo časa spremljal Erica Claptona).

Katie nam je postregla z obširnim repertoarjem, kateri je obsegal pesmi iz njenega prveneca »Call of the Search«, skladbe iz drugega albuma, ki so jo ponesle v svet slave »Piece by Piece«, ter še skladbe iz zadnjega albuma, ki ga je izdala lani »Pictures«.

Katie je hitro stalila led med njo in publiko, saj je vmesne pavze odlično povezovala z njenimi življenskimi prigodami in anekdotami, kar je med poslušalci sprožilo kar nekaj smeha.
Band na odru je dal od sebe res vse, Katie pa je pridno menjavala kitare, ter nas vedno znova presenetila z odličnimi interpretacijami, ki jih zmore samo ona. Dekle, ki neizmerno uživa v tem kar počne...
Še posebaj bom izpostavila pesem »Spider's web«, katero je skupaj s spremljevalno skupino izvedla tako osupljivo, da se nam je kar koža naježila.

Čisto za na koncu nam je postregla še z dvema odličnima skladbama, »The closest thing to crazy«, to je tista pesem, ki ji je odprla vrata v nebesa oziroma na velike odre, sledila pa je še skladba »Nine million bicycls«, ki jo pozna prav vsak Slovenec po zaslugi našega največjega mobilnega operaterja, ki jo je uporabil v svojem reklamnem spotu. Poslušalci so vedeli, da se koncert bliža koncu, ravno to je bil razlog, da v dvorani skoraj nihče ni več sedel...
Katie se je nato z bandom poslovila, a ljudstvo je hotelo še.

Bučni aplavz in glasno žvižganje so res nazaj na oder privabili očarljivo Katie, ki nam je nato ponovno, kot na začetku, postregla samo z akustično kitaro in njenim prepoznavnim vokalom.
Odigrala nam je še tri skladbe, med njimi lahko izpostavim predvsem »Cosmic blues«, ki je cover pesmi famozne Janis Joplin. Ponavadi so priredbe dolgočasne in nesmiselne, a to kar nam je pokazala Katie je bilo čarobno.

Ure in ure bi lahko človek poslušal takšno glasbo, ter gledal na odru tako vrhunsko glasbenico, a žal je čas prehitro minil. Igrala nam je več kot dobro uro in pol, zvok v dvorani je odličen, vse pohvale pa gredo tudi organizatorju koncerta, ki je poskrbel, da ni prišlo do nikakršnih zapletov ter, da je vse potekalo brezhibno.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič

Dirty DC navdušili v Cvetličarni!

V soboto je bil razlog za obisk koncerta, skupina Dirty DC (tribute to AC/DC). Glede na to, da velikanov AC/DC verjetno nikoli ne bomo videli v živo v naši mali kokoški, se moramo včasih zadovoljiti tudi s tribute bandi.

Okoli 21h so na oder stopili M.P., skupina iz Celja, ki nam je več kot pol ure milo rečeno povzročala glavobol. Na bobnih je sicer sedel Gianni Poposki (vokalist skupine Noctiferia), a tudi to ni kaj dosti pomagalo. Band je zelo monoton in enoličen, vokalist pa povsem brez konkurence, saj tako obupnega petja ne slišiš prav vsak dan. Iskreno povedano, med njihovim nastopm je bilo več ljudi zunaj v kadilnici, kot pa v dvorani. Vsekakor niso bili primerna skupina, za otvoritev koncerta.

Ura se je vlekla, morda ker je bila predskupina tako dolgočasna, a napočil je čas, ko so na oder stopili Dirty DC- tribute to AC/DC. Na oder so prišli v slogu velikih in pogumno začeli s hitom "Thunderstruck".
Če smo bili pred dnevi priča mirni publiki na Chris Jaggerju, je bilo danes vse drugače. Množica metalcev, odetih v črnino z AC/DC majicam je že sama po sebi napovedovala, da bo ta večer pekel v Cvetličarni.
Ni kaj, bandu ne gre prav ničesar očitati, so res eden izmed boljših približkov orignialnim izvajalcem. Sploh velika pohvala gre dobro podkovanemu pevcu Chrisu Hillu, ter divjaku na kitari, Simonu Daviesu.

Skupina nam je igrala več kot dve uri hard rocka, ter nas res dodobra razgrela. Kako nas tudi ne bi, saj fantastično interpretirajo pesmi, odigrajo v veličastnem slogu, hkrati pa še z oblekam zapečatijo svoj sloves.
Odigrali so nam hite, kot so "Hells Bells", "Highway to Hell", "Back in Black", ter "You Shook Me All Night Long", le kdo bi ob vseh teh naštetih mojstrovinah lahko ostal na miru?
Čeprav je celotna skupina odlično glasbeno podkovana, vseeno najbolje izstopata kitarist in vokalist. Kitarist se je na koncertu celo slekel (brez preverznosti, ni nam pokazal v celoti svojega golega telesa), a slekel je kratke hlače, pod katerimi je imel boksar'ce z angleško zastavo. Ni kaj, ponosen Anglež.

Zvok v dvorani je bil (kot skoraj vedno do sedaj v Cvetličarni) odličen, torej vse pohvale tonskemu mojstru, ki je poskrbel da so bila naša lačna ušesa povsem zadovoljena.
Bolj se je koncert bližal koncu, bolj je bila skupina razgreta, to je vedno znova dokazoval kitarist, ki je »zajahal« pevčev vrat, nato pa sta se sprehodila po dvorani med publiko. Ves čas med sprehodom, je vneto igral kitaro, ter se neizmerno zabaval.
To je prava rock'n'roll zabava, ki ti da vedeti, zakaj so bandi uspešni in kaj jih loči od drugih.
Dirty DC so samo potrdili, da so res eden izmed najboljših cover banodov na svetu, ki svoje delo opravlja z ljubeznijo in smislom za oponašanje orignalnih AC/DC.

Slovenijo pa bodo kmalu poplavili tribute skupine, tako bomo v Cvetličarni kmalu lahko priča še tribute bandom z imenom Bon Giovi, ter Sex Pistols Experience. RockLine bo prav zagotovo preveril, kako se bodo odrezali.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič

Chris Jagger s kompanijo poskrbel za pravo veselico! (2008)

Mojo Hand so ljubljanska skupina, ki že več kot deset let igra blues. Čeprav v Sloveniji blues koncerti niso kaj preveč dobro obiskani, se skupina kljub temu ni vdala in je ostala zvesta sebi.
Na oder so stopili okoli 21.30 in sledil je inštrumentalni intro, kjer sta bila v ospredju predvsem kitarist Slaven Kalebič in basist Alen Steržaj. Po končani uvodni skladbi, so se jim na oder pridružili še ostali člani. Ni kaj, odlična predskupina, z zelo karizmatično pevko Azro, ki ima vse svoje adute v močnem vokalu, s katerim se brez večjega napora lepo poigrava. Sproščenost skupine na odru pa naredi še tisto piko na i. Inšturmentalno zelo podkovana skupina, ki poslušalcu celo nekaj ponudi, z razliko od vseh naših rock bandov. Zvok so imeli odličen, kljub nekaj vmesnim težavicam, s katerim se ni nihče obremenjeval.

Okoli 22.15 so na oder stopili Chris Jagger's Atcha, veliki večini vse do koncerta neznano ime. Veliko ljudi je bilo v dvorani bolj kot ne radovednih, saj so vedeli da je frontman skupine mlajši brat famoznega Micka Jaggerja.
Spočetka so bili precej zadržani, a bučni aplavzi so fante povsem sprostili. Velikokrat v zadnjem času smo lahko prebrali ali slišali, da se Chris "šlepa" na račun uspešnega brata. Morda je v tem delček resnice, a Chris se je odločil za precej specifično glasbo, saj igra nekakšno mešanico bluesa, funka in folk glasbe, to pa posledično pomeni manjšo ciljno publiko.
Dvorana se je nekoliko bolj napolnila, kot je bila na predskupini, a še vseeno je bilo premalo ljudi, kar se je čutilo predvsem v vzdušju. A kljub temu gredo vse pohvale skupini, saj so svoje delo opravili zelo profesionalno in korektno, ne glede koliko ljudi je bilo v dvorani.
Najbolj zanimivi član na odru je prav zagotovo Charlie Hart, ki je zelo nadarjen glasbenik, na odru neizmerno uživa, hkrati pa ves čas menja inštumente. Na odru smo ga tako lahko videli s hramoniko, elektronsko violino, lotil pa se je tudi klaviatur. Pomemben član skupine, ki iz odra pošilja pozitivno energijo in dobro voljo.
Paul Emile suvereno žuli svojo bas kitaro, žal pa je precej zapostavljen, saj v ospredje odra pride samo občasno, ko pomaga Chrisu z backvokali.
Isto velja tudi za kitarista Jima Moltimora, ki je sicer dober kitarist, a žal ne pride do izraza, saj ga zasenčita Chris in Charlie.
Bobnarja Malcoma Mortimora ta večer skoraj ni bilo moč videti, saj je bil postavljen zelo v ozadju, kjer je tolkel po bobnih in skupini tako narekoval ritem.

Odličen zvok, ter pridih irske folklore so bili razlog, da so se ljudje začeli vedno bolj zibati levo in desno, ter se veseliti. Čeprav je band na trenutke deloval kar malce monotono, so v celoti gledano Cvetličarno dodobra presenetili in zaprli usta vsem laikom, ki Chrisa vlačijo po zobeh. Vsekakor je dejstvo, da je Chris precej manj karizmatičen na odru, a po drugi strani je bolj sproščen in dostopen množici. Kaj od tega imate rajši, boste presodili sami (beda ali blišč).

Bolj se je koncert bližal koncu, bolj so fantje drgnili svoje inštrumente in bolj so bili poslušalci razgreti. Očitno se je Chris s kompanijo na odru počutil zelo dobro, saj je kar sredi pesmi z irskim ritmom, skočil iz odra, ter pograbil prvo dekle, ki jo je našel ter se z njo divje vrtel po dvorani. Po nekaj krogih jo je izpustil, ter jo zamenjal za organizatorja koncerta, a tega se je hitro naveličal, ter ponovno pograbil dekle, ki jo je odpeljal tudi na oder, kjer sta do konca odplesala. Zanimivo, ne samo da je nadarjen glasbenik, je tudi odličen plesalec. To je bila tista pika na i, ki je sprožila še večji val navdušenja na koncertu.

Eden izmed daljših koncertov v zadnjem času, hkrati pa tudi zelo profesionalno izveden. Fantje so zelo preprosti ljudje, ki rade volje s teboj tudi kakšno rečejo.

Okoli polnoči je bilo dogodka konec, zato smo se preselili v bar Roxly, kjer je sledil after party. Na odru sicer nismo videli Chrisa in Charlia, a so ostali trije člani prijeli za inštrumente, ter nam odigrali še dve pesmi. Lepo presenečenje, predvsem pa v zelo intimnem vzdušju.
Premalo je takšnih skupin, ki igrajo s srcem in ostanejo zvesti sami sebi, prav zagotovo pa Chris ne sodi v to kategorijo.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič

Šank Rock poskrbeli za eksplozijo dobrega rocka! (2008)

>" border="0" alt="" />


















V Kranjski Gori je sedaj že tradicionalno vsako leto organizirana X-plozija zabave, ki poteka istočasno kot svetovni pokal v alpskem smučanje in tako lepo združuje profesionalni šport z glasbo. Nič ni lepšega, kot priti v rodni kraj in videti vso množico, ki bo doživela napozaben večer. Letos je bila organizacija na precej višjem nivoju kot lani, predvsem pa je potekala brez vseh zapletov. V hotelu Larix si tako lahko videl vso slovensko smetano, kako popiva in se zabava.

OMAR NABER:
Žal zaradi tiskovne konference ni bilo moč dvigniti akreditacij, tako da sem Omarjev koncert v večini zamudila, še vseeno pa ujela tistih nekaj pesmi, ki jih je odigral dobro. Obiskovalcev koncerta je bilo bolj malo, večinoma so bila to dekleta, ki so divje vreščala in se slinila nad njim. Imeli so zelo solidno ozvočenje, a fant še vedno ne obvlada odra, saj ima precej slabo komunikacijo s publiko, pa tudi band je precej statičen. Množica je sicer skupaj z Omarjem prepevala njegovo famozno skladbo "Stop", najbolj pa so se razgreli med priredbo zloglasnih punkerjev Green Day "Basket Case".
Kareem in Omar, bodo potrebovali še kar precej kilometrine in izkušenj, da bodo oder povsem obvladali, čeprav jim glede igranja ne gre ničesar očitat, le Omar je imel nekoliko hripav glas, a očitno mu je bilo zelo vroče, glede na to da se je na odru pokazal kar v kratkih rokavih.

Sledilo je žrebanje številk za veleslalomsko tekmo, ki je sledila naslednji dan in tako smo lahko videli vse ase belih strmin, najlepše pa je na odru videti slovenskega tekmovalca.

SLO MUSIC SKI TEAM:
Glede na to, da smučanje ni vsem blizu (z izjemo Bora Zuljana, ki je na tekmovanju glasbenih legend premagal vso konkurenco), sta jim oder in glasba veliko bližje. Tako so se skupaj združili naši glasbeniki, ter zaigrali nekaj legendarnih rockerskih hitov. Predvsem zabavno je bilo, ko so na odru stali Matjaž Jelen, 6 Pack Čukur, Bor Zuljan, ter ostali in na oder priklicali še Jureta Koširja, ter ga prepričali da odrepa svojo famozno pesem "Včasih smučam hit', včasih pa počas,...". Publika se je zabavala, čeprav jo je bilo še vedno skromno število.
Na oder je med drugim stopila tudi Alya in v duetu z Matjažem sta odpela pesem, a žal je bila Alya tako slabo ozvočena, da je nisi slišal niti pod odrom, kaj šele nekje na koncu množice.

MAGNIFICO:
Narod še vedno muči balkanska nostalgija, zatorej je bil Magnifico res prava izbira za takšen veličasten dogodek. Na oder je prišel kot pravi mafijozo in zbralo se je že nekoliko več ljudi. Začel je s pesmijo "The Land of Champions" iz zadnjega albuma "Grande Finale", ki pa je hkrati zelo solidna priredba znane pesmi "The House of the Rising Sin". Ni kaj, narod se je v pičli minuti ogrel, ter začel prepevati in plesati, tam ni bilo nikogar, ki ne bi premikal svojih bokov levo in desno. Eden izmed redkih glasbenikov, ki ve, kaj publika potrebuje in ji to tudi da. Spočetka se je Magnifico z bandom posvetil promociji novega albuma, nato pa je nanizal vse svoje hite, ter tako požel bučne aplavze. Ozvočenje je imel odlično, Magnifico in skupina se med seboj perfektno dopolnjujejo, ob tem pa naj še posebej izpostavim trubače, ki so dodatno poskrbeli, da je vse skupaj odzvanjalo v še bolj pristnem južnjaštvu.
Magnifico je tako velika ikona na naših tleh, da s publiko sploh ne potrebuje komunikacije, kar je tudi prava redkost.
Sploh pa je zabavno gledati, kako tudi sami uživajo ob svoji glasbi, ter poplesavajo na odru. Kaj to pomeni? Da ne igrajo zgolj za denar, ampak da ob tem res tudi neznansko uživajo!

ŠANK ROCK:
Legende, ki slovenski glasbeni sceni kraljujejo že več kot 25 let, so bili zadnji izvajalci, ki so stali na mogočnem odru. Tokrat so presenetili prav vse, saj so poskrbeli za res vroče ozračje, čeprav je bilo v Kranjski Gori kar mrzlo. Že samo ko so stopili na oder, so poželi bučen aplavz, ter udarno začeli s pesmojo "Nekaj pod kožo".
Pri pesmi "Hočeš nočeš" se je fantom pridružila Natalija Verboten. Čeprav Natalija ne deluje rockerica, je skupaj s fanti dobro opravila svoje delo. Sicer bi na odru raje videla nosečo Tinkaro Kovač, a vseeno kapo dol za dinamični nastop.
Fantje so res na vrhuncu s formo, Matjaž ima neverjeno mišičato in lepo oblikovano telo, da o vokalu sploh ne govorim, saj je presegel vsa moja pričakovanja. Takoj ko se je v bandu pojavil Roki, ki je nadomestil Zuljana je bilo kar nekaj skeptikov, kako se bo fant odrezal, a odlično se je našel v bandu. Kitaro odlično žuli, na odru se vidi da delujeta v sožitju! Cveto, vedno nasmejani član banda, ki iz odra pošilja najbolj pozitivno energijo je prav tako več kot le suvereno opravil svoje delo. Uranjek, ki je bil precej v ozadju zaradi velikanskega odra, pa se je izkazal kot odličen bobnar, ki narekuje tempo bandu. Davor pa je edini član, ki živi v črno-belem svetu, ter iz svojih klaviatur izvablja res osupljive tone. Najbolj je do izraza prišel pri pesmi "Pravljica o mavričnih ljudeh", kjer je publika začela tako glasno prepevati, da nam je Matjaž kar prepustil petje.
Pri pesmi "Radio" pa se je na oder Šank Rockom pridružil reper 6 pack Čukur. Tu pa so fantje tempo zelo stopnjevali in na koncu prišli do osupljive improvizacije na odru, ter notri vključili še Koširjev hit "Včasih smučam hit', včasih pa počas." Množica je divje poskakovala, ter se zabavala, kar je fante na odru vidno veselilo in posledično so od sebe dali res maksimalno.
Prehitro je mineval čas, ko so bili na odru stari mački, zato so se prav na hitro poslovili in zapustili oder. Večtisočglava množica ni želela, da Šank Rock kar tako končajo, zato so se v en glas začeli dreti »Nič vas ne sliš'mo«. In kaj drugega je fantom preostalo, kot da se vrnejo na oder in odigrajo še nekaj pesmi. Tako so po bisu odbrenkali še "Maček" in "Pridite na žur".
Zvok perfektnen, občinstvo pripravljeno na dober žur, fantje pa v odlični formi, ki so zadovoljili prav vsakega izmed nas. Edina pomankljivost na koncertu je bila, da so fantje igrali res premalo časa, a za to pač niso krivi sami.

Po koncertu je sledil še after party z Atomik Harmonik v šotoru, to pa nekako za prave rockerje ni prebavljiva glasba. Množica je bila že precej pijana, tudi vsa elitna slovenska smetana je v hotelu Larix izgledala povsem utrujeno in pijansko, a to so detajli za rumeni tisk.

Vse pohvale organizatorju, ki je poskrbel za res brezhibno potekanje dogodka. Se vidimo spet drugo leto! besedilo: Špela Macuh
fotografije: Barbara Milharčič