Katie Melua pričarala čarobno vzdušje v Hali Tivoli!

Koncert lepe in karizmatične Katie Melua je bil vse do zadnje minute pod velikim vprašajem. Sprva so bile težave z lokacijo koncerta, ki je bil najprej napovedan v Hali Tivoli, nato v Križankah in nenazadnje spet v Hali Tivoli, kot pa da že samo to ne bi bilo dovolj, je v zadnjih nekaj dneh prišlo še do zamenjave organizatorja koncerta.

Prevzem akreditacij je potekal brez težav, edina slabost je bila, da je trajalo kar precej časa, da smo prišli v dvorano. Po dolgem času se je na koncertu spet sedelo, kar je že vnaprej pomenilo, da bo koncert nekaj posebnega in nepozabnega.

Večer je otvorila Andrea McEwan, ki je z akustično kitaro poskrbela, da se je množica malce ogrela, ob tem pa sta jo spremljala še dva glasbenika na kitarah, ki sta ji pomagala do tistega pravega in polnega zvoka. Ne gre ji prav ničesar očitat, gledano iz glasbenega stališča je dobro opravila svoje delo. Na razpolago je imela dobre pol ure časa, v katerem je pokazala vse svoje vokalne sposobnosti. A iskreno povedano, prav vsi v dvorani smo čakali samo na prelepo Katie.

Čakanju na mlado lepotico gruzijskega rodu ni bilo videti konca. Čeprav so vmes predvajali na velikih ekranih video spote različnih izvajalk s podobno glasbo, to prav nikogar ni ganilo.

Končno je napočil čas, ko je na oder povsem dobre volje privihrala Katie s kitaro. Bučni aplavz je dobila že samo s svojo pojavo na odru, o nadaljnem odzivu publike je povsem brezpredmetno izgubljati besede.
V prvem delu nam je odigrala tri skladbe, seveda z akustično kitaro. Katie ni ravno kitarski virtuoz, a akustična kitara v kombinaciji z njenim angelskim vokalom je naravnost božanska.
Nato se je Katie preselila za klavir in nam dokazala, da ji tudi črno-beli svet ni tuj, celo obratno, dokazala nam je, da neizmerno uživa v glasbenih izzivih (čeprav nasploh v življenju ljubi adrenalin, saj rada skače s padalom, imela je koncert pod vodno gladino, s katerim se je tudi vpisala v Ginesovo knjigo rekordov, novinarjem pa je priznala celo da včasih pokadi marihuano, ki ji daje glasbeni navdih).

Po tej točki, se ji je na oder pridružila še šesterica glasbenikov in tokrat je zavladala prava evforija v dvorani. Prav nihče ni pričakoval, da bo Katie imela tako odličen koncert. Dekel sploh ni bila orientirana v pop glasbo, ampak bolj v blues in jazz, ki jima je dodala ščepec popa.
Kaj je tisto kar loči Katie od ostalih glasbenic? Neizmerna lepota, angelski vokal, ter vrhunska interpretacija pesmi.
Da mladi punci ni vseeno, kako zveni na odru je dokaz prisotnosti bobnarja Henrya Spinettia (ki je dolgo časa spremljal Erica Claptona).

Katie nam je postregla z obširnim repertoarjem, kateri je obsegal pesmi iz njenega prveneca »Call of the Search«, skladbe iz drugega albuma, ki so jo ponesle v svet slave »Piece by Piece«, ter še skladbe iz zadnjega albuma, ki ga je izdala lani »Pictures«.

Katie je hitro stalila led med njo in publiko, saj je vmesne pavze odlično povezovala z njenimi življenskimi prigodami in anekdotami, kar je med poslušalci sprožilo kar nekaj smeha.
Band na odru je dal od sebe res vse, Katie pa je pridno menjavala kitare, ter nas vedno znova presenetila z odličnimi interpretacijami, ki jih zmore samo ona. Dekle, ki neizmerno uživa v tem kar počne...
Še posebaj bom izpostavila pesem »Spider's web«, katero je skupaj s spremljevalno skupino izvedla tako osupljivo, da se nam je kar koža naježila.

Čisto za na koncu nam je postregla še z dvema odličnima skladbama, »The closest thing to crazy«, to je tista pesem, ki ji je odprla vrata v nebesa oziroma na velike odre, sledila pa je še skladba »Nine million bicycls«, ki jo pozna prav vsak Slovenec po zaslugi našega največjega mobilnega operaterja, ki jo je uporabil v svojem reklamnem spotu. Poslušalci so vedeli, da se koncert bliža koncu, ravno to je bil razlog, da v dvorani skoraj nihče ni več sedel...
Katie se je nato z bandom poslovila, a ljudstvo je hotelo še.

Bučni aplavz in glasno žvižganje so res nazaj na oder privabili očarljivo Katie, ki nam je nato ponovno, kot na začetku, postregla samo z akustično kitaro in njenim prepoznavnim vokalom.
Odigrala nam je še tri skladbe, med njimi lahko izpostavim predvsem »Cosmic blues«, ki je cover pesmi famozne Janis Joplin. Ponavadi so priredbe dolgočasne in nesmiselne, a to kar nam je pokazala Katie je bilo čarobno.

Ure in ure bi lahko človek poslušal takšno glasbo, ter gledal na odru tako vrhunsko glasbenico, a žal je čas prehitro minil. Igrala nam je več kot dobro uro in pol, zvok v dvorani je odličen, vse pohvale pa gredo tudi organizatorju koncerta, ki je poskrbel, da ni prišlo do nikakršnih zapletov ter, da je vse potekalo brezhibno.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič

Dirty DC navdušili v Cvetličarni!

V soboto je bil razlog za obisk koncerta, skupina Dirty DC (tribute to AC/DC). Glede na to, da velikanov AC/DC verjetno nikoli ne bomo videli v živo v naši mali kokoški, se moramo včasih zadovoljiti tudi s tribute bandi.

Okoli 21h so na oder stopili M.P., skupina iz Celja, ki nam je več kot pol ure milo rečeno povzročala glavobol. Na bobnih je sicer sedel Gianni Poposki (vokalist skupine Noctiferia), a tudi to ni kaj dosti pomagalo. Band je zelo monoton in enoličen, vokalist pa povsem brez konkurence, saj tako obupnega petja ne slišiš prav vsak dan. Iskreno povedano, med njihovim nastopm je bilo več ljudi zunaj v kadilnici, kot pa v dvorani. Vsekakor niso bili primerna skupina, za otvoritev koncerta.

Ura se je vlekla, morda ker je bila predskupina tako dolgočasna, a napočil je čas, ko so na oder stopili Dirty DC- tribute to AC/DC. Na oder so prišli v slogu velikih in pogumno začeli s hitom "Thunderstruck".
Če smo bili pred dnevi priča mirni publiki na Chris Jaggerju, je bilo danes vse drugače. Množica metalcev, odetih v črnino z AC/DC majicam je že sama po sebi napovedovala, da bo ta večer pekel v Cvetličarni.
Ni kaj, bandu ne gre prav ničesar očitati, so res eden izmed boljših približkov orignialnim izvajalcem. Sploh velika pohvala gre dobro podkovanemu pevcu Chrisu Hillu, ter divjaku na kitari, Simonu Daviesu.

Skupina nam je igrala več kot dve uri hard rocka, ter nas res dodobra razgrela. Kako nas tudi ne bi, saj fantastično interpretirajo pesmi, odigrajo v veličastnem slogu, hkrati pa še z oblekam zapečatijo svoj sloves.
Odigrali so nam hite, kot so "Hells Bells", "Highway to Hell", "Back in Black", ter "You Shook Me All Night Long", le kdo bi ob vseh teh naštetih mojstrovinah lahko ostal na miru?
Čeprav je celotna skupina odlično glasbeno podkovana, vseeno najbolje izstopata kitarist in vokalist. Kitarist se je na koncertu celo slekel (brez preverznosti, ni nam pokazal v celoti svojega golega telesa), a slekel je kratke hlače, pod katerimi je imel boksar'ce z angleško zastavo. Ni kaj, ponosen Anglež.

Zvok v dvorani je bil (kot skoraj vedno do sedaj v Cvetličarni) odličen, torej vse pohvale tonskemu mojstru, ki je poskrbel da so bila naša lačna ušesa povsem zadovoljena.
Bolj se je koncert bližal koncu, bolj je bila skupina razgreta, to je vedno znova dokazoval kitarist, ki je »zajahal« pevčev vrat, nato pa sta se sprehodila po dvorani med publiko. Ves čas med sprehodom, je vneto igral kitaro, ter se neizmerno zabaval.
To je prava rock'n'roll zabava, ki ti da vedeti, zakaj so bandi uspešni in kaj jih loči od drugih.
Dirty DC so samo potrdili, da so res eden izmed najboljših cover banodov na svetu, ki svoje delo opravlja z ljubeznijo in smislom za oponašanje orignalnih AC/DC.

Slovenijo pa bodo kmalu poplavili tribute skupine, tako bomo v Cvetličarni kmalu lahko priča še tribute bandom z imenom Bon Giovi, ter Sex Pistols Experience. RockLine bo prav zagotovo preveril, kako se bodo odrezali.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič

Chris Jagger s kompanijo poskrbel za pravo veselico! (2008)

Mojo Hand so ljubljanska skupina, ki že več kot deset let igra blues. Čeprav v Sloveniji blues koncerti niso kaj preveč dobro obiskani, se skupina kljub temu ni vdala in je ostala zvesta sebi.
Na oder so stopili okoli 21.30 in sledil je inštrumentalni intro, kjer sta bila v ospredju predvsem kitarist Slaven Kalebič in basist Alen Steržaj. Po končani uvodni skladbi, so se jim na oder pridružili še ostali člani. Ni kaj, odlična predskupina, z zelo karizmatično pevko Azro, ki ima vse svoje adute v močnem vokalu, s katerim se brez večjega napora lepo poigrava. Sproščenost skupine na odru pa naredi še tisto piko na i. Inšturmentalno zelo podkovana skupina, ki poslušalcu celo nekaj ponudi, z razliko od vseh naših rock bandov. Zvok so imeli odličen, kljub nekaj vmesnim težavicam, s katerim se ni nihče obremenjeval.

Okoli 22.15 so na oder stopili Chris Jagger's Atcha, veliki večini vse do koncerta neznano ime. Veliko ljudi je bilo v dvorani bolj kot ne radovednih, saj so vedeli da je frontman skupine mlajši brat famoznega Micka Jaggerja.
Spočetka so bili precej zadržani, a bučni aplavzi so fante povsem sprostili. Velikokrat v zadnjem času smo lahko prebrali ali slišali, da se Chris "šlepa" na račun uspešnega brata. Morda je v tem delček resnice, a Chris se je odločil za precej specifično glasbo, saj igra nekakšno mešanico bluesa, funka in folk glasbe, to pa posledično pomeni manjšo ciljno publiko.
Dvorana se je nekoliko bolj napolnila, kot je bila na predskupini, a še vseeno je bilo premalo ljudi, kar se je čutilo predvsem v vzdušju. A kljub temu gredo vse pohvale skupini, saj so svoje delo opravili zelo profesionalno in korektno, ne glede koliko ljudi je bilo v dvorani.
Najbolj zanimivi član na odru je prav zagotovo Charlie Hart, ki je zelo nadarjen glasbenik, na odru neizmerno uživa, hkrati pa ves čas menja inštumente. Na odru smo ga tako lahko videli s hramoniko, elektronsko violino, lotil pa se je tudi klaviatur. Pomemben član skupine, ki iz odra pošilja pozitivno energijo in dobro voljo.
Paul Emile suvereno žuli svojo bas kitaro, žal pa je precej zapostavljen, saj v ospredje odra pride samo občasno, ko pomaga Chrisu z backvokali.
Isto velja tudi za kitarista Jima Moltimora, ki je sicer dober kitarist, a žal ne pride do izraza, saj ga zasenčita Chris in Charlie.
Bobnarja Malcoma Mortimora ta večer skoraj ni bilo moč videti, saj je bil postavljen zelo v ozadju, kjer je tolkel po bobnih in skupini tako narekoval ritem.

Odličen zvok, ter pridih irske folklore so bili razlog, da so se ljudje začeli vedno bolj zibati levo in desno, ter se veseliti. Čeprav je band na trenutke deloval kar malce monotono, so v celoti gledano Cvetličarno dodobra presenetili in zaprli usta vsem laikom, ki Chrisa vlačijo po zobeh. Vsekakor je dejstvo, da je Chris precej manj karizmatičen na odru, a po drugi strani je bolj sproščen in dostopen množici. Kaj od tega imate rajši, boste presodili sami (beda ali blišč).

Bolj se je koncert bližal koncu, bolj so fantje drgnili svoje inštrumente in bolj so bili poslušalci razgreti. Očitno se je Chris s kompanijo na odru počutil zelo dobro, saj je kar sredi pesmi z irskim ritmom, skočil iz odra, ter pograbil prvo dekle, ki jo je našel ter se z njo divje vrtel po dvorani. Po nekaj krogih jo je izpustil, ter jo zamenjal za organizatorja koncerta, a tega se je hitro naveličal, ter ponovno pograbil dekle, ki jo je odpeljal tudi na oder, kjer sta do konca odplesala. Zanimivo, ne samo da je nadarjen glasbenik, je tudi odličen plesalec. To je bila tista pika na i, ki je sprožila še večji val navdušenja na koncertu.

Eden izmed daljših koncertov v zadnjem času, hkrati pa tudi zelo profesionalno izveden. Fantje so zelo preprosti ljudje, ki rade volje s teboj tudi kakšno rečejo.

Okoli polnoči je bilo dogodka konec, zato smo se preselili v bar Roxly, kjer je sledil after party. Na odru sicer nismo videli Chrisa in Charlia, a so ostali trije člani prijeli za inštrumente, ter nam odigrali še dve pesmi. Lepo presenečenje, predvsem pa v zelo intimnem vzdušju.
Premalo je takšnih skupin, ki igrajo s srcem in ostanejo zvesti sami sebi, prav zagotovo pa Chris ne sodi v to kategorijo.

Besedilo: Špela Macuh
Foto: Barbara Milharčič