SCORPIONS- biografija (kratka)

Rudolf Schenker, ritem kitarist in avtor večinske glasbe pri skupini Scorpions je svojo prvo skupino ustanovil daljnega leta 1965. Ta skupina je ostala v zatišju skoraj štiri leta, vse dokler Schenker v skupino ni povabil svojega mlajšega brata Michaela in pevca Klausa Meineta. Tu pa so se sprostile vse zavore in zgodba o uspehu, se je počasi začela polniti.
Leta 1972 so Scorpions izdali svoj prvenec "Lonesome Crow", pridružila pa sta se jim še Lother Heimberg na bas kitari in Wolfgang Dziony na bobnih. Med turnejo "Lonesome Crow tour" so škorpijoni kar nekajkrat igrali pred legendarno britansko skupino UFO. Kasneje je le-ta skupina ponudila mesto glavnega kitarista Michaelu Schenkerju, zato je zapustil Scorpionse, nadomestil pa ga je Ulrich Roth.
Michaelov odhod je bil za skupino kot rušilni val in izgledalo je, kot da se bodo vsak čas zlomili. Prišlo je do idej, da bi se preimenovali, vendar Rudolf tega ni hotel. Roth pa si je nadvse močno želel sodelovati s Schenkerjem, zato ga je povabil v svoj band. Po tehtnem premisleku se mu je Schenker res pridružil, bas kitaro je igrat Francis Buchholz, bobne pa Jurgen Rosenthal. Že po nekaj tednih pa so v skupino povabili tudi Klausa, ki je sprejel vlogo vokalista, do spremembe imena pa ni prišlo, ker so Scorpions že uveljavili svoje ime in bili vsaj malo znani.

V tej zasedbi so kmalu zatem izdali album "Fly to the Rainbow", plošča ki je bila precejšna nadgradnja prvenca, predvsem pa izstopajo skladbi, kot sta: "Speedy's Coming" in "Fly to the Rainbow". Kmalu po izdanem albumu jih je zapustil Jurgen Rosenthal, zamenjal pa ga je belgijec Rudy Lenners.
Po turneji so se Scorpions ponovno vrnili v studijo, kjer so snemali novo ploščo, produkcijo pa je v svoje roke vzel Dieter Dierks. Leta 1975 je na prodajne poličke prišel album z naslovm "In Trance". Zvok je bil povsem drugačen, bolj hard rockerski. Tokrat so navdušili s skladbami: "Dark Lady", "Robot Man" in "In Trance", ki še dandanes pri fanih sprožijo nostalgijo in navdušenje.

Že leto dni kasneje so izdali nov album z naslovom "Virgin Killer", naredili pa so pravi škandal, že samo zaradi naslovnice, saj je na njej povsem gola ženska. Album se je odlično prodajal in tako so tudi kritiki pozitivno ocenjevali škorpijone. Leta 1977 jih je zapustil Rudy Lenners, ki je imel težave z zdravjem, zamenjal pa ga je Herman Rarebell.

Album ki je sledil so poimenovali "Taken by Force", hkrati pa je to prvi album ki je izšel tudi v Ameriki pri RCA Records. Single "Steamrock Fever" ki se je vrtel po radijih, je pri poslušalcih zadel bistvo in tako so ponovno prodali lepo število albumov. Roth pa z delom ni bil zadovoljen, prav tako se je začel prepirati z ostalimi člani in v končni fazi se je odlločil, ter zapustil band in to kar med turnejo po Japonski, odšel pa je k bandu Electric Sun. V deželi vzhajajočega sonca pa so izdali live album z naslovom "Tokyo Tapes", izdan pa je bil po vsem svetu. Leta 1978 je Matthias Jabs postal polnopravni član skupine Scorpions.

Leta 1979 so škorpijoni zapustili založbo RCA, da bi podpisali pogodbo z novo- Mercury Records. Zaprli so se v studijo in posneli album z naslovom "Lovedrive", ki je še danes eden izmed najboljših albumov te skupine. Zaradi alkoholizma pa so iz skupine UFO vrgli Michaela, ki se je zato spet pridružil skupini Scorpions pri snemanju. Na tem albumu pa je nekaj nesmrtnih pesmi: "Loving You Sunday Morning", "Holiday", ter inštrumentalna "Coast to Coast". Album je bil proglašen za "Best album sleeve of 1979" v reviji Playboy. Album se je tako povzpel med 55 najbolj prodajanih albumov v Ameriki.
Po končanem snemanju je bil Michael prepričan da bo ostal v skupini in da bodo Matthiasa odpustili. To se je na žalost res pripetilo, a že po nekaj tednih na turneji so tudi škorpijoni Michaela postavili na cesto, razlog pa je bil kot vedno alkohol. Tako so nazaj poklicali Matthiasa.
Leta 1980 so izdali album "Animal Magnetism" še z eno provokativno naslovnico (na njej je ženska na kolenih, ki je obrnjen proti njej). Spet pa sta na albumu dve odlični skladbi: "The Zoo" in "Make It Real", le da tokrat kritiki niso bili naklonjeni škorpijonom. Kmalu po izdaji albuma so se začele težave s Klausovim glasom. Klaus je hotel zapustiti band, da jim ne bi naredil prevelike škode, tega pa Rudolf ni dopustil, saj sta zelo dobra prijatelja. Tako je Klaus prestal dve težke operaciji na glasilkah in se vrnil.
Leta 1982 so izdali album z naslovom "Blackout". Med snemanjem jim je pomagal Don Dokken pri vokalih, da si ne bi Meine dokončno uničil svoje glasbene karijere. Album se je kmalu izkazal za enega najbolj uspešnih, na njem pa so res vrhunske skladbe: "Dynamite", "Blackout", "No One Like You".

Leta 1984 so izdali album "Love at First Sting", ki ga je predhodno napovedal single "Rock You Like a Hurricane". To je pesem ki je album visoko katapultirala, saj so bili kar dvakrat platinasti, znova pa so bili provokativni s platnicami albuma, na kateri moški strastno poljublja dekle po vratu.

Po dolgi turneji, med katero so posneli tudi live album "World Wide Live", ki se je v Ameriki zavihtel na 17. mesto so fantje že snemali in kmalu zatem izdali nov album, z naslovom "Savage Amusement". Tokrat se je pri fantih čutil velik vpliv skupine Def Leppard, a to očitno množice ni zmotilo, saj se je album spet odlično prodajal.

Med turnejo Savege Amusement tour" so Scorpions postali tudi prvi band z zahoda, ki je igral v Sovjetski zvezi in sicer so imeli koncert v St. Pietrburgu. Leto dni kasneje so se vrnili v Rusijio na Moscow Music Peace Festival, kjer pa so pustili velik pečat in kamor so bili nato vedno dobrodošli.
Želeli so se oddaljiti od klasičnega zvoka, ki so ga imeli do sedaj, zato so odpustili Dietera in zaposlili Keitha Olsena. V studijo so se vrnili leta 1990 in izdali album "Crazy World", ki je imel res nekoliko drugačen zvok, besedila pa so bila bolj politično naravnana. "Wind of Change" je tako postala svetovno znana balada in eno izmed najuspešnejših te nemške skupine.
Po izdanem albumu jih je zapustil Francis Buchholz, zamenjal pa ga je Ralph Rieckermann. V tem obdobju so se začele širiti govorice, da so Scorpions v hudi finanćni stiski in da zaradi tega ne izdajo novega albuma. Skupina je odpustila Keitha in ga obtožila da je lažnivec in kradljivec.

Leta 1993 je skupina izdala album "Face the Heat" z novim producentom Brucom Fairbaurnom. Zvok je bil tokrat malo bolj metalski, zato jih je kar nekaj fanov prenehalo poslušati. Čeprav sta na tem albumu tudi dve veliki uspešnici: "Alien Nation" in "Under The Same Sun".
Še preden so izdali že trinajsti studijski album "Pure Instinct" leta 1996 jih je zapustil bobnar Herman Rarebell, zato je na albumu namesto njega igral Curt Cress, kasneje pa se jim je pridružil James Kottak. To je album, ki ima predvsem uspešne balade. Najbolj odmevni pesmi sta bili: "Wild Child" in "You and I".
Tri leta kasneje so izdali album "Eye II Eye", ki pa je prikazal predvsem stilsko preobrazbo skupine, v svoj stil so tokrat vmešali tudi pop in techno primesi. Album je bil med oboževalci slabo sprejet.

V sodelovanje s filharmoničnim Berlinskim orkestrom so posneli nov album "Moment of Glory", naleteli pa so na kritike, češ da so kopirali idejo silovetega banda Metallica, ki so jih prehiteli z albumom S&M. Scorpions so se branili z izjavo, da je ta ideja nastala že leta 1995, vendar pa nikoli niso našli načina kako bi posneli ta album. Žal je bil tudi ta album zelo slabo prodajan.

Leta 2001so izdali album "Acustica", ki je bil posnet v živo na koncertu v Lizboni.Tudi s tem albumom niso prepričali svojih privržencev in tako so se spet umaknili v studijo.
Tri leta kasneje so izdali album "Unbreakeble", tokrat z bolj tršim zvokom, na njem pa so tudi odlične skladbe kot so: "New Generation", "Love'em or Leave'em" in "Deep and Dark". Tokrat so na svojo stran dobili nekoliko več oboževalcev in tako so si privoščili novo turnejo.

Leta 2006 so izdali DVD "1 Night in Vienna", na katerem je 14 live skladb in dokumentarec, ki pove vse o skupini.
25. maja 2007 pa so izdali album "Humanity- Hour 1", ki je že 21. album te veličastne skupine. Tokrat jih je v roke vzel Desmonc Child in album je naravnost fantastičen, kot da bi se skupina na novo rodila in kot da ne bi sceni kraljevali že 35 let.

Trenutna zasedba:
Rudolf Schenker (ritem kitara)
Klaus Meine (vokal)
Matthias Jabs (solo kitara)
Pawel Maciwoda (bas kitara)
James Kottak (bobni)

Prevedla in uredila: ParadoXa (RockLine)

Muse v Zagrebu navdušili skromno množico!

Kot vedno je Tadej (www.koncerti.net) poskrbel za prevoz v Zagreb na koncert še ene legendarne skupine. Tokrat nam je pripadla čast, da smo si ogledali skupino Muse. Pot do tja je minila dokaj hitro, brez večjih zapletov, na busu pa so se vrteli – kdo drug kot Muse. Po slabih treh urah smo že bili pred Domom Sportova v hrvaški prestolnici.
Najprej obhod okoli dvorane, ker nisem vedela, kje se dvignejo akreditacije, nato me je kar varnostnik sam usmeril. Moram pohvaliti njihove varnostnike, ki so veliko bolj prijazni, nasmejani in človeški, kot naši. Ko sem prišla do okenca za dvig akreditacij, kjer je delala mlada študentka, ki ne loči nagradne karte, press-a in foto press-a, sem pred okenčkom čakala dve uri, da mi je njena kolegica pojasnila, da so pressi že vsi razdeljeni in nama je dala brezplačno karto. Ne vem, zakaj dajo vedno nevedne ljudi na nepravo mesto. A vseeno gredo velike pohvale organizatorjem, da so koncert sploh izpeljali!
Bila sem že rahlo besna, ker če stojim med maso ljudi, zaradi svoje višine ne vidim nič, zato ponavadi vedno zasedam prve vrste. Ko sem prišla v zgradbo, nisem odhitela v dvorano, ampak tja, kamor gre vsaka ženska, na stranišče kajpak. Nato je sledilo še pivce in odhod v dvorano.
Prvi šok: dvorana je bila povsem prazna, zavzetih je bilo mogoče prvih pet vrst pred odrom, pa še to so bili vsi moji sotrpini z avtobusa. Naš narod je spet dokazal, da je za glasbo pripravljen seči globoko v denarnico in se odpeljati izven naše male kokoške, katere prestolnica ne premore niti ene solidne koncertne dvorane.

Sledilo je tudi navezovanje stikov s pravimi fani, da bi bolje razumela njihov pogled na vse skupaj. Ko sem neko Hrvatico vprašala, kako zveni predskupina Adastra, mi je odgovorila, da kot pri nas Siddharta. Ne vem, od kod ji ta ideja, ker niti malo podobnosti nisem zasledila med tema dvema bandoma (ok, mogoče kakšen riff sem in tja). Skratka daleč od podobnosti in lahko rečem, da veliko slabši od naših velikanov. Kako naj jih označim? Kot popolnoma nekarizmatičen in nekumunikativen band, ki je verjetno z veseljem sprejel povabilo, da igra pred takimi velikani. Glasba, ki so jo igrali, je bila bolj pop kot rock, in če vam povem iskreno, še eden izmed mnogih bandov (tako kot pri nas), ki se trudi uspeti v glasbeni sceni. Žal tudi z zvokom niso imeli sreče, tako da je bilo poslušanje kar malo mučno. Niti omenjala ne bom, kako bučen aplavz je sledil, ko so fantje napovedali zadnji komad, vsega skupaj pa so igrali dobre pol ure.

Nato mučno čakanje in prefinjeno prerivanje z vseh strani. Tokrat sva z Barbaro navezali stik s fantom iz Francije, ki je pravi fan in je na koncert pripeljal še svojo mamo (fant je bil star okoli 30 let). Glede na to, da je bil samo na tej turneji že na dveh kocertih, nama je malo razlagal, kako izgleda in kakšni so fantje na odru. Rekel je, da nikoli ne zamujajo. Tokrat se je njegova teorija podrla, saj so si vzeli še pol ure časa. Zakaj so zamujali, iskreno povem, da ne vem, vendar predvidevam, da so čakali, da bi se dvorana dodobra napolnila. Sicer včasih bandom paše igrati pred maloštevilčno publiko, a glede na to, da so do zdaj polnili dvorane s 15.000 obiskovalci, v Domu Sportova pa se nas je zbralo okoli 3.000… Visok padec na nizka tla?
Takoj ko so stopili na oder, se je rajanje množice začelo. Sicer inštrumentalno lahko potrdim, da so bili prepričljivi in brezkompromisni, vokalno pa…? Enostavno ne vem, ker je bil vokal tako tiho, da se ga ni slišalo niti besedice. Tudi bobni so bili nekoli prenaglas napram ostalim inštrumentom. To me je malce ujezilo, saj Muse veljajo za enega najboljših live bandov oz. proglašeni so za »Best Live Act« in »Best Rock/Indie Artist«. Kaj je bilo v dvorani krivo za slabo ozvočenje, vam prav tako ne morem pojasniti, saj sem bila v Domu Sportova prvič (dvorana se mi sicer ni zdela ravno za koncerte), tako da ne vem, kako tam zvenijo ostali nastopajoči. Morda je kriv tonski mojster, ki se je kje zaklepetal, morda pa celo band sam, ki si ni optimalno nastavil inštrumentov (čeprav si takšni bandi nikoli ne oglašujejo sami inštrumentov, ampak imajo za to posebno ekipo). Kot zanimivost naj tu še povem, da ima Matthew prav posebno kitaro, izdelano samo zanj. Več o tej kitari lahko izveste TUKAJ. Glede na to, da je fant zelo zahteven, kar se zvoka tiče, mu niti tista kitara ne zadošča, zato si TU lahko pogledate še drugo čudo.
To je bilo moje prvo veliko razočaranje na koncertu, zvok, če to ni optimalno, potem je vseeno, ali si tam ali te ni, pa četudi sam band izvaja akrobacije in ima v ozadju osupljive animacije.

Sicer stati med najbolj gorečimi fani je isto, kot bi pešačil po avtocesti. Evforija, ki je bila med njimi, me je kar malo presenetila. Na tem koncertu naj izpostavim še moško populacijo, ki je bila dobesedno obupna. Za Muse so bili pripravljeni poteptati nežnejši spol, se prebiti v ospredje ter brez posluha oponašati vokal Matthewa Bellamya. Vse okoli mene je bilo slišati, kot bi spustil na kup stotine podgan z visokofrekvenčnim, neposlušljivim cviljenjem. Začeli so z meni osebno eno najlepših njihovih pesmi, Knights Of Cydonia in jeza v meni se je samo še stopnjevala. Matthew, pevec z enim najlepših glasov, je bil preglašen, škoda, ker ponavadi grem na koncert zato, da slišim band in ne neposlušljivo publiko.
Animacije, ki so se vrtele za bandom, so bile res osupljive, vsaj za nekaj časa človeka zamotijo, da preneha »trpeti«. Veselje najbolj gorečih privržencev je bilo videti predvsem pri prvih štirih pesmih. Skakanje, ploskanje, kričanje, dretje, samo to je bilo mogoče opaziti na koncertu. Sama osebno nisem začutila prav nobene posebne energije, poleg tega je band zelo nekomunikativen in zadržan. Izgledalo je, kot da pridejo na oder, opravijo svoje delo in gredo spet v novo državo, kjer ponovijo identično vajo.

Chris Wolstenholme (bass kitara) je na trenutke kar malo izpod čela začudeno gledal v publiko, po izrazu sodeč ga je motilo, ker je bila publika povsem brez posluha (niti pri navadnem ubogem ritemskem ploskanju se dvorana ni uskladila).
Minilo je že slabe pol ure in sledila je prva malo bolj umirjena pesem z naslovom Apocalypse Please, ki se nahaja na albumu Absolution iz leta 2004. Že drugič ta večer sem imela čast videti Matthewa, kako se je elegantno postavil za najlepši klavir, kar sem jih kdaj videla (povsem klasičen klavir s prozornim pokrovom). Zanimivo, prvič me je spreletel srh, ko je začel grobo, a prefinjeno, z občutkom ter užitkom pritiskati po črno-belem svetu prečudovitega zvoka. To me je res fasciniralo in celo za trenutek sem začutila band. In še ena zanimivost, Matthew je 50. najboljši rock pianist, kar je tudi dokazal s svojo ljubeznijo do inštrumenta, iz katerega je izvabljal orgazmične zvoke.
Med pesmijo Soldier’s Poem sem mislila, da sem kar doma in da imam prižgan radio (govorim zaradi glasnosti in celotnega vzdušja), še sreča da je hitro minilo. In ko je množica prepoznala pesem Invincible, se je spet pričela veselica naroda. Takoj za tem je sledila pesem Starlight in v dvorani res ni bilo nikogar, ki je ne bi poznal. Tudi tisti, ki so do sedaj samo poskakovali, so tokrat prepevali. V končni fazi je ta pesem res osvojila svet in bi bilo čudno, če je ne bi poznali.
Nekje v drugi polovici se je tudi zvok nekoliko izboljšal, ne bom rekla da je bil sedaj blesteč, je bil pa vsaj nekoliko glasnejši, kar se je že kar precej poznalo.

Takoj za tem pa še ena genialna kreacija mladih fantov, ki se glasi Time Is Running Out, spet val navdušenja.
Plug In Baby sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi med koncertom na nas začeli padati ogromni modri baloni, napolnjeni s konfeti. Nekaj časa smo si balone veselo podajali, nato pa jih popokali in tako so nas zasuli konfeti. Nato so odigrali še eno pesem in se poslovili.
Žalostno, ampak publika niti bisa ni bila sposobna soglasno izvesti. Spet se je drl vsak po svoje, tako da je tudi bis bolj klavrno izpadel. A po slabih petih minutah so se fantje vrnili in nam za konec odigrali še dve skladbi.

Bistvo vsega? Muse se v Zagrebu niso prikazali v pravi luči, saj je zvok v dvorani pokvaril koncert. Tisti, ki so bili z menoj na avtobusu, se verjetno ne bodo strinjali z mojo recenzijo, po drugi strani pa za mojimi besedami stoji del organizatorske ekipe.
Z veseljem bom dala fantom (če bodo seveda še kje v naši neposredni bližini) še eno priložnost, saj tako dobrega vokala med današnjimi bandi ne najdeš, poleg tega pa so tudi povsem drugačni pri stilu igranja in niso le eden izmed mnogih rock bandov.
Fantje, se vidimo in to prav kmalu!

Besedilo: Špela M. (RockLine)

Humanity- Hour 1 (recenzija albuma)

Tisti najbolj zvesti oboževalci, smo čakali kar dobre tri leta, da so se nas Škorpijoni le usmilili z novim izdelkom. Ko človek že misli, da jim je zmanjkalo idej, ravno takrat izdajo album, ki je spet eden izmed boljših, če ne celo najboljši. Kot bi bili fantje povsem prerojeni, so vložili vso energijo v novi izdelek. Čeprav rock sceni kraljujejo že 35 let, so se albuma lotili na prav poseben način. Klaus Meine (vokal) je tako dobil trenerja za izgovorjavo angleškega jezika, ostali pa so prav tako imeli trenerja, le da jim je ta pomagal pri fizični »kondiciji«. Kar štiri mesece so bili v Ameriki in skupaj z Dasmondom Childom in Jamesom Michaelom so naredili fantastičen album: Humanity- Hour 1.

Takoj ko sem plošček vstavila v predvajalnik in album preletela samo na hitro, sem bila čisto v sedmih nebesih. So to res Scorpionsi? Pa saj skoraj ni mogoče več prepoznati njihovega starega stila! Ja, točno spomnim se, ko mi je Rudolf dejal po telefonskem intervjuju, da nočejo biti včerajšnji band, ampak današnji. Vsekakor jim je to uspelo!

Za uvod v pesem spregovori dobrodošlico ženska z naslednjimi besedami: “Welcome to Humanity, this is Hour 1″, takoj zatem pa se že pridružijo bobni in kitare, s sicer dokaj preprostimi a veličastnimi riffi. Klausov specifičen vokal, pa ti da vedeti, da je dejansko vadil izgovorjavo besed, ker se sliši zelo velik napredek. Žal pa melodična pesem, ki gre hitro v uho poslušalcu ne pokaže prav nič novega.
“The Game of Love” ima odlično kitarsko podlago in čisto na začetku kratko, a odlični solo. Verjetno so se fantje spomnili, da jih je pesem “Rock You Like a Huricane” ponesla visoko in so hoteli narediti nekaj v tem stilu. Tokrat pa jim je uspelo ustvariti ne verjetno melodiko, ki človeka ne pusti ravnodušnega ob poslušanju.

Sledi še ena udarna in veličastna pesem “We Were Born To Fly”, ki je prav tako zelo spevna in kmalu si začneš zraven tudi sam prepevati we were born to fly. Z vmesnimi vložki Schenkerjevih riffov na kitari pa nastane pesem popolna, čeprav sama po sebi nima nobene novosti. Prva balada na albumu je “The Future Never Dies”, kjer pa do izraza pride Klausov daleč prepoznaven vokal in sliši se kot da bi bil na vrhuncu svoje kariere! Še ena sprememba pri Scorpionsih, balada s kar precej udarnim refrenom!

Ob naslednji pesmi, pa gredo vse čestitke neverjetnemu Schenkerju, saj so kitare vložene tako dobro, da sem pred računalnikom prav osupnila. Spočetka je tudi Klausov vokal tako netipičen, da ga človek komaj prepozna. Refren pa človeka osvoji v pičli sekundi. Spet gre za eno izmed njihovih neverjetnih pesmi. Kitare pa so precej nežnejše vložene, kot pri prejšnjih skladbah.
“321″ je skladba s še eno mojstrovino kitarskih riffov in tudi tu je v ospredju bil Schenker s svojimi idejami. Tu pa se tempo spet poveča, kitare imajo spet bolj “umazan” zvok, vprašanje posameznika pa je, če je resnično pripravljen na rock. Menim, da je to skladba, ki je najbližja tisti “starim” Scorpionsom.

A očitno fantje brez balad ne zmorejo, nenazadnje so jih prav balade popeljale na sam vrh. Tu ponovno izstopa Klausov mehek in prijeten vokal, pesem sama po sebi pa ni nobena mojstrovina, katero bi bilo vredno izpostaviti, sploh ob dejstvu, da so imeli že kar nekaj res vrhunskih.
“We Will Rise Again” se začne s pompoznim začetkom in mislim da je bilo to še eno njihovo presenečenje. Sicer izpade na koncu v celoti pesem nekakšna kvazi balada, s kar precej heavy refrenom, a pričakovala sem več, kot so mi s to pesmijo ponudili, z izjemo nekaj dobrih kitarskih riffov ni nič posebnega.
“Your Last Song” se lahko ponese spet z zanimivim solo kitarskim vložkom in Klausovim vrhunskim vokalom. Po mojem mnenju njihova najboljša balada s tega albuma, ob poslušanju gredo človeku kar mravljinci po hrbtu. Prav tako tudi tu niso pozabili na melodičnost in prečudovito besedilo.
“Love is War” je še ena izmed balad. Človek začne že kar malo zavijati z očmi, saj jih je na tem albumu preveč. Za povrhu vsega pa je še blazno dolgočasna in sploh ne pride do izraza, še dobro da refren vsaj malo reši nastalo situacijo.

“The Cross” pa je zame pesem številka ena tega albuma. Saj so kitarski riffi neverjetno dodelani, hkrati pa še melodičnost naredi tisti čar, ki te dokončno prepriča, da boljše že ne bi morali narediti komad. Človek pomisli, da je vrhunec pesmi, ko se v celoto vključi Klausov vokal, a ni tako enostavno, presenečen si ko iz zvočnikov zaslišiš glas Billyja Corgana (vokalist in kitarist skupine Smashing Pumpkins). Nadarjeni Corgan (ki je tudi velik ljubitelj Scorpionsov) poskrbi za res orgazmični vrhunec s svojim prav tako specifičnem vokalom. Tudi sporočilo pesmi je precej globoko, saj govori o duhovnikih, ki zlorabljajo otroke. Še kar nekaj časa sem rabila, da sem si opomogla ob tejle njihovi fantastični skladbi.
Za konec pa še njihov prvi single “Humanity”, ki me je že pred meseci prepričal k nakupu albuma. Prav tako ima besedilo globok pomen, vokal spet prikaže zakaj so Scorpionsi tako prepoznavni, kitarski riffi pa so precej moderni in novodobni. Odlični refren človeka prepriča, da fantje še imajo moči in ideje za odlične skladbe.

15 let jim že ni uspelo izdati tako odličnega albuma, a važno je, da je sedaj na prodajnih poličkah in doma v predvajalnikih. Vendar si je za ta album potrebno vzeti čas, ga poslušati ko smo povsem umirjeni in brez skrbi, ker le tako dobimo pristno podobo. Hkrati pa se je treba zavedati še dejstva, da ni dovolj, da album samo poslušamo, treba se je posvetiti vsakemu besedilu posebej, saj le tako izvemo, kaj nam sporočajo stari nemški borci.

SCORPIONS- Intervju z Rudolfom Schenkerjem

RockLine: Halo, me slišiš?
Rudolf Schenker (Scorpions): Ja, slišim te.

RockLine: OK. Sva dovolj naglas?
Rudolf Schenker (Scorpions): Dovolj. Lahko prosim ponoviš svoje ime?

RockLine: Andrea.
Rudolf Schenker (Scorpions): Andrea?

RockLine: Ja, kot Andreas brez S na koncu.
Rudolf Schenker (Scorpions): OK, Andrea.

RockLine: Saj vem, saj vem – to je v Nemciji žensko ime, pri nas ni.
Rudolf Schenker (Scorpions): Vem, to je neverjetno. (smeh) Torej, Andrea..

RockLine: Skupina Scorpions je izdala novi album Humanity-Hour 1. No, najprej dobrodošel. Kako si?
Rudolf Schenker (Scorpions): Fantasticno. Pa ti?

RockLine: Dobro, hvala. V bistvu me veseli, da govorim s tabo in da bom izvedel kaj o tej novi plošci - zahtevala je kar 4 mesece intenzivnega snemanja v Ameriki…Ali je šlo vse po nacrtih? Ste imeli vse do potankosti zacrtano, nek »masterplan«, ali ste se bolj prepustili dogodkom?
Rudolf Schenker (Scorpions): (govori z velikim navdušenjem). Vse je bilo zacrtano in rezultat je odlicen album – imeli smo »masterplan« za »masterpiece«, torej veliki nacrt za mojstrovino.. Vcasih ti natancen nacrt lahko ni ravno v prid, vcasih pa je ravno tisto, kar rabiš. V našem primeru ni bil tocno tisto, kar smo potrebovali, je bil pa temu zelo blizu. Album smo želeli posneti že januarja 2006 v mojem domacem studiu. Potem pa smo prišli do zakljucka, da je dandanes tako, da ce snemaš album, mora biti odlicen. In tako smo se podali na lov za dobrim, svetovno znanim producentom. Preverili smo nekaj ljudi, na koncu pa se odlocili za našega »sanjskega cloveka«, Desmonda Childa. Jaz in Klaus sva odletela v Los Angeles na sestanek z Desmondom, ki me je posvaril, da dandanes ne dela vec toliko, da dela samo z ikonami svetovne glasbe, karkoli že to pomeni. A na koncu je privolil, ker je imel obcutek, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega, a žal pred oktobrom ni imel casa, pa smo si rekli »OK, bomo pocakali«, saj smo konec koncev imeli precej dela. Tako smo se odlocili, da bomo šli na svetovno turnejo, oktobra pa zaceli s studijskim delom. Desmond je vse uredil, vse je potekalo brezhibno. Imeli smo svojega osebnega trenerja, Klaus je dobil še svojega inštruktorja za glas in izgovorjavo. Desmond je poskrbel, da smo vsi imeli tudi dovolj kondicije, da smo lahko zdržali vsakodnevno 12- do 16-urno delo v studiu in iz njega potegnili le najboljše. Z Desmondom je sodeloval tudi mladi obetajoci producent James Michael. James je bil zadolžen za kitare, bobne in bas, Desmond pa je poskrbel za generalno produkcijo in vokale, prav tako pa nam je skupaj še z nekaj drugimi imeni pomagal tudi pri besedilih. Poleg sta bila med drugimi tudi Marti Frederiksen, s katerim smo delali že prej, in Eric Bazilian. Ekipa, ki je delala na tem, da bo album »mojstrovina«, je bila resnicno velika in z njo smo bili zelo zadovoljni, sploh po mixu. Sam mix je bil težak proces, saj smo morali že na turnejo. Cakali so nas nastopi v Moskvi, Kijevu, Vilnusu, Rigi, pa tudi v kazahstanskem mestu Almaty, zato smo morali mikse preposlušati in odobriti preko interneta. Bilo je nekoliko zahtevneje, ampak se je dobro izšlo in zelo smo zadovoljni.

RockLine: Ja, slišati si zelo zadovoljen.
Rudolf Schenker (Scorpions): Seveda. Zdaj, ko je dolgo in naporno delo za nami, si lahko oddahnemo in si z užitkom recemo “To!” Zdaj imamo 12 odlicnih skladb. Koncept plošce ni zgodba od zacetka do konca, temvec zgodba o ljudeh, torej o nas, ki smo prebivalci tega planeta že vec kot deset tisoc let in o tem, kam nas je pripeljala preteklost. O tem govori skladba Hour 1. Vsaka od 12 skladb torej pokriva eno od tematik o ljudeh, o odnosih med moškimi in ženskami, o ljubezni, ki se konca v vojni, ali v skladbi The Cross o zlorabah otrok med duhovniki, kar se žal dogaja v ZDA.

RockLine: In povsod po svetu….
Rudolf Schenker (Scorpions): Pri tej skladbi se nam je pridružil pevec skupine Smashing Pumpkins Billy Corgan. Je namrec velik fan Scorpionsov in se je z veseljem odzval vabilu k sodelovanju. Moja najljubša skladba Humanity pa govori o tem, da moramo vsi ljudje sprejeti odlocitev o tem, kam gremo, saj se ladja potaplja. Ravno zato smo na koncu uporabili neworleanški orkester, ki daje skladbi tudi sarkasticni prizvok, saj namiguje na opitost. Ko otroški glas rece “Cas je,” veš, da se moraš odlociti, ceprav si morda misliš, da itak ne moreš nicesar spremeniti. A to ni res! Vsakdo je edinstveno bitje in ce 10 tisoc ljudi misli tako, ker smo nanje vplivali mi z glasbo, ali morda Al Gore s filmom 7.7.07, lahko to kmalu postane 10 milijonov ljudi. In ce se bodo ljudje odlocili ukrepati, se svet lahko v trenutku spremeni! Pomembno je, da svetu sporocimo, da ne gre le za »orkanski rock«, kot smo pred leti prepevali v pesmi Rock You Like A Hurricane – ceprav je tista skladba za nas še vedno pomembna – temvec to, da se je treba tudi zabavati, a z zavedanjem svojega pocetja. Na albumu imamo tudi nekaj skladb, ki govorijo o upanju, o igri življenja, kot je pesem Game Of Life. To je nekakšen most med starimi in novimi Scorpionsi. Ujeli smo nekakšno ravnotežje med nekoliko temacnejšim aspektom na eni in romantiko ter prihodnostjo na drugi strani.

RockLine: Odgovoril si mi že na dve vprašanji, ki sem ti ju želel zastaviti: o konceptu albuma ter o sodelovanju z Desmondom Childom. Razmišljam o tem pozitivnem sporocilu. Omenil si “nove” in “stare” Scorpionse. Gre res za tako veliko razliko, da lahko danes govorimo o novih Škorpijonih?
Rudolf Schenker (Scorpions): Razlika ni tako izrazita, vendar pa so rokerji precej konzervativni. Ko pravim “stari” in “novi”, meni to ni nic posebnega. Nocemo biti vcerajšnji bend, ampak današnji. Vedno opazujemo, kaj se dogaja okoli nas. Ko snemamo, uporabljamo sodobno tehnologijo, kot so racunalniki ali Pro Tools program za snemanje in editing, ki nam pomagajo iz glasbe spraviti vec moci, ali nižje uglasitve kitar (kar smo mi sicer delali že pred 25. leti a je danes tako v trendu…kakorkoli že), in podobno. Ce uporabiš vsa ta orodja, ki so danes na voljo, seveda svoj zvok spremeniš. Pred 25 leti so bila v uporabi drugacna orodja, zato so naši današnji izdelki drugacni. Kot da bi oblekli smoking, naslednji dan pa usnjeno jakno pa smo še vedno iste osebe, ceprav izgledamo drugace. Z glasbo je enako. Poskusili smo premostiti te spremembe tako, da nam bodo stari fani lahko sledili, a obenem vedno išcemo nove fane. Na svojih koncertih pa videvamo v prvih vrstah mlade fane, mladino in nedvomno vzrok za to lahko najdemo v dejstvu, da vsi ti mladi bendi, kot so Green Day, Nickelback, System of a Down, 3 Doors Down, za vplive na svojo glasbo navajajo AC DC, Scorpionse, Aerosmith in podobne. In tako mladi pridejo poslušat bend, ki je vplival na njihov najljubši band, in ne morejo verjeti, kaj pocnemo na odru. Tako nas vzljubijo. Radi igramo po svetu in veseli smo, da imamo toliko fanov. Ta novi album Humanity-Hour 1 je darilo vsem njim.

RockLine: Ko že ravno govoriva o novih tehnologijah… Zanima me, ce boste pri snemanju videospota, ki ga boste zagotovo posneli, uporabili za posredovanje svojega sporocila kakšne posebne efekte ali tehnike. In še, kaj meniš o vsem tem digitalnem presnemavanju, ki seveda ni dobro za glasbeno industrijo, ker ji zaradi tega ostaja manj denarja za ustvarjanje vrhunskih glasbenih izdelkov?
Rudolf Schenker (Scorpions): (na to vprašanje se kar precej razgreje in odgovarja z veliko mero jeze in ogorcenja). To je dejansko težava, ki obsega vec aspektov naših življenj in ki je ljudje v resnici ne razumejo, je v tem, da ko mladina preko spleta zastonj presname album v veri, da je to za njih dober deal, s tem znižuje kvaliteto glasbe. Tako glasbena industrija ne dobi dovolj sredstev, da bi lahko mlad bend podprla pri pocasnem vzponu, pri dolgorocnemu razvoju. Namesto tega zdaj na tržišce vržejo kakih 10 bendov istocasno in gledajo, kateri bo preživel in si morda prislužil pogodbo še za eno leto. Situacija je obupna, saj si vecina novih bendov obeta le kratkorocno zabavo, namesto da bi svetu nekaj sporocili. Poleg tega mladi lahko napacno razumejo sporocilnost nekega albuma, sploh ko sam bend ni siguren ali ima pri svojih mislih prav ali ne. Zato mora biti bend dovolj casa za razvoj, da postane mocan, da svoje sporocilo lahko prenese do svojih poslušalcev.

RockLine: Je ta vaša sporocilnost skupaj z vsemi temi tehnikami, ki jih kot si sam rekel že toliko let uporabljate pri snemanju morda nekaj, kar kot bend, ki prihaja iz Nemcije, imate, za razliko od drugih bendov iz obicajnih prestolnic rocka, kot npr. London ali Los Angeles? Meniš, da imate nekaj, cesar drugi bendi ne opazijo?
Rudolf Schenker (Scorpions): Tocno o tem je govoril Desmond Child. Rekel je, da smo bend, ki prihaja iz Evrope in je že predal svoje sporocilo svetu, sporocilo o mirni revoluciji, ki je skladbo Wind of Change ob padcu berlinskega zidu spremenila v neke vrste himno. Rekel je, da smo mi bend s pravšnjo mešanico losangeleškega in evropskega pridiha in obeh mentalitet, ki lahko zaradi tega edinstvenega ravnotežja svetu posreduje drugacno sporocilo o cloveštvu. In mislim, da je imel prav. Ko smo na turneji, vedno poskrbimo, da ljudje po svetu dobijo o Nemciji pravo predstavo. Tako smo delali že pred 30 leti. Sploh Rusom smo vedno govorili, da so naši starši prihajali s tanki, mi pa prihajamo s kitarami. To je bila vedno naša naloga, ki zdaj dobiva še vecje razsežnosti. In ko nas ljudje vprašajo, zakaj po tolikih letih še vedno lahko igramo skupaj, jim povemo, da zato, ker naš bend temelji na prijateljstvu. Ko išcem recimo novega kitarista, seveda išcem dobrega glasbenika, istocasno pa vendarle cloveka, ki nam bo lahko postal dober prijatelj. In to se obrestuje.

RockLine: Omenil si berlinski zid. Spomnim se koncerta »The Wall Live« , ki ga je ob padcu zidu organiziral Roger Waters in na katerem ste igrali. Kako je bilo? Katerih nastopov se še radi spominjate?
Rudolf Schenker (Scorpions): Ta koncert je bil res neverjeten. Bilo je fantasticno. Vožnja z belo limuzino v spremstvu Hells Angelsov preko celega ogromnega odra. Povedal ti bom nekaj, cesar nihce ne ve. Ko smo v limuzini cakali, da bi zapeljali na oder in se je odštevanje sekund v slušalkah že zacelo (ker je vse bilo do potankosti sinhronizirano in izracunano), naši voznici ni vžgal avto! Uspelo ji je ravno v zadnji sekundi, da smo lahko prišli pravocasno na oder. Bobnar je v hipu sedel na svoj stolcek in lahko smo zaceli. Ni manjkalo veliko, lahko bi prišlo do velike škode.

RockLine: Toliko o stresu na odru, kaj?
Rudolf Schenker (Scorpions): Povem ti, to je bil pravi stres, da smo potem res adrenalinsko zaigrali 500 tisoc glavi množici! Ampak tudi na festivalih v Los Angelesu, ko smo igrali pred 50 tisoc ljudmi, je bilo fantasticno. Pa prvi Rock in Rio s svojimi preko 300 tisoc obiskovalci. Pa preko 100 tisoc na dvodnevnem moskovskem mirovnem festivalu. Zadnji tak festival je bil na Poljskem, v Krakovu pred 7 leti, ko smo igrali pred 750 tisoc ljudmi. Bilo je res neverjetno! Energija, ki prihaja od publike na oder, ti da vcasih obcutek, kot da te hoce odpihniti z odra.
OK, imam še en telefonski klic, bojim se, da morava koncati. Upam, da te kmalu ugledam z odra na kakšnem vecjem koncertu in v zaodrju.

RockLine: OK, hvala za pogovor.
Rudolf Schenker (Scorpions): Hvala tebi.
Avtor: ParadoXa (Špela) in Andrea F.

SCORPIONS-Blackout (1982)

To je eden izmed tistih albumov, ki so v zgodovini pustili pecat. Veliki Scorpions, ki so na sceni že vec kot 30 let, po svetu nosijo zastavo hard rock/heavy-ja. Leta 1982 so izdali to imenitno plošco Blackout, ki je brez dvoma ena izmed boljših v njihovi celotni diskografiji.

Album je bil izdan v zelo pomembnem obdobju za Heavy Metal. V tem istem obdobju so albume izdajali tudi drugi zelo poznani bandi, s to razliko, da so se tu Škorpijoni predstavili iz povsem drugega zornega kota, glede na njihove prejšnje albume, hkrati pa so pokazali tudi vso svojo zrelost.

Kitarist Rudolf Schenker in kompanija so naredili delo, ki je bilo resnicno pomembno iz vseh pogledov. Tisto kar najbolj navdušuje je preprostost s katero te odpeljejo dalec stran od sveta. Delci, vloženi v posamezne skladbe, ki dajo koncni produkt, cloveka pustijo z odprtimi usti. Le kdo ne pozna odlicnega demonstratorja hevy metala Ronnia Jamesa Dia? Ta gospodic je svoj prvenec Holy Diver izdal le leto dni kasneje. Ob poslušanju tega albuma, pa se zagotovo opazijo vplivi velicastnega albuma Blackout.

Scorpionsi so v tistem obdobju koncno pokazali nekaj povsem novega, tistega pristnega heavy metala.
Album se odrine na vso moc, z eksplozivno skladbo Blackout, pesem, ki ima zelo dobre riffe vpletene v nekakšno celoto. V celoti je ta pesem res vrhunsko strukturirana. Klaus Meine s svojim dalec prepoznavnim vokalom, da pesmi še poseben car, kljub temu, da so pred tem izdali že kar nekaj albumov, je njegov vokal ostal iste barve in zelo definiran.

Zelo lepo se njegov nežen glas zacuti v naslednji pesmi Can’t Live Without You, pesem ki gre hitro v uho, sliši pa se tudi, da je svoj delež prispeval mojster kitare gospod Shenker.

No One Like You je ena izmed najlepših pesmi skupine Scorpions. Zacne se z mirnim ritmom, nato pa se stopnjuje, sliši se tudi odlicne vložke kitare in kot vedno Klaus odlicno zacini pesem z vokalom. Tu se gospodicu Shenkerju in gospodicu Klausu lahko samo priklonimo za ta odlicno skladbo.

Cetrta skladba na albumu je You Give All I Need. To je komad, kjer se ponovno cuti hard rock, skladba ti da moc, nov zagon in motivacijo. Kot vedno je tudi tu v ospredju solisticni del nadarjenega Shenkerja, ki zna dati v skupino tisto pravo surovost dobrega rocka. Hkrati pa se v teh solisticnih vložkih izkaže kot zelo soliden kitarist, ki ima rad glasbo.

Album se nadaljuje s pesmijo Now!, skladba je zelo hitrega ritma, hkrati pa vkljucuje veliko mero rock’n'rolla, ki nas uspe popeljati nazaj v zlato dobo Led Zeppelinov. Velicastna pesem, zaznamovana z nežnim vokalom, ki ves cas vzdržuje visoke tone, a precej neukrocene. S pesmijo Dynamite pa se pomaknemo bližje modernemu hard rocku. Spet dokaj hitra skladba, z dodanimi riffi v popolnem stilu Scorpionsov, kar zveni res vrhunsko. Na pesem Arizona pa bi pripomnila sledece, ali slišite podobnosti s pesmijo Caught In The Middle izvajalca R.J. Dia? Dejstvo je, da je bil Dio od nekdaj velik oboževalec Škorpijonov, kar se tudi sliši na njegovem prvencu. Se je s tem želel ukloniti Scorpionsom? Ceprav pesem Dynamite sama po sebi ne pride tako zelo do izraza, kot vse ostale se vseeno vidi, da sta v ozadju spet Klaus in Shenker s svojim orožjem.

Zadnji dve skladbi sta morda malce manj velicastni: China White je prekrasna pesem, vendar nekoliko prepocasna in izumetnicena, glede na prejšne slišane skladbe.

Zakljucna pesem z albuma When The Smoke Is Going Down je ena izmed tipicnih balad, ki jih premorejo kar nekaj- Scorpions so za vse nekakšna generacija dobre kvalitete in tudi v tem primeru so dali vse adute v to smer. To še zdalec ni njihova najuspešnejša balada, saj so bolj razpoznavni po baladah kot so Wind of change, Send me an angel, You&I…

Kaj lahko clovek po vsem tem sploh rece? Ja, res je album, ki je pustil v zgodovini velik pecat hard rocka in bo za vedno ostal. Brezpredmetno je omenjati, da bi ljubitelji dobrega hard rocka morali imeti tole album doma na policki in še veckrat v predvajalniku. To je album, ki resnicno pokaže vso zrelost skupine Scorpions, ne skriva pa niti svoje cudovitosti v zvoku.

Avtor: ParadoXa

Maratonci uspešno na cilju

Glasbeni maraton? Le kaj za vraga je to, se je verjetno vprašal marsikdo, še preden je izvedel vse informacije v zvezi z dogodkom. Tokrat sploh ni pomembno vzrok tega podviga; ali je fantom zmanjkalo denarja ali si želijo krepiti samozavest ali karkoli, važno da so inovativni. Tega ne moremo zanikati, saj se še nihče do danes (od slovenskih skupin seveda) ni spomnil imeti koncertnega maratona.
Še preden sem se odpravila sem bila sicer malo skeptična, kako bo Tomijev glas zdržal toliko časa? Tudi če se osredotočim na goste, bo pred fanti še vseeno velik zalogaj in to lahko dejansko primerjamo s pravim maratonom. Verjetno je bila Siddharta v zadnjih mesecih fokusirani predvsem na ta projekt, saj tudi človek rabi veliko treninga preden odteče 42km brez pavze in napak.
Pred Halo Tivoli je vse od 19h dalje mrgolelo v črno napravljenih ljudi, ki so sicer pijančevali pred dvorano. Dvig akreditacij je potekal nemoteno in brez kakršnekoli težave, pred začetkom koncerta pa je bil čas za debato z znanci. Okoli 19.40 smo se le spravili v dvorano, saj je bil celoten koncert zelo točno tempiran in prav nihče si ni želel zamuditi prihoda benda na oder, ki ga je napovedovala vedno večja napetost v prenapolnjeni dvorani.

Prva skladba je bila Ohm, zato sem se kar malce prestrašila, da bodo pesmi iz albuma »Petrolea« nametane skupaj, kar pa bi bilo meni osebno precej nevšečno. Začeli so brezkompromisno in udarno, fantje pa so bili povsem dobre volje, sproščeni in zgledali so… srečni. Že z drugim komadom so porušili mojo teorijo in nadaljevali s pesmijo »Indija«. Oh ja, zlata doba »ID-a«, vedela sem, da me bodo ta večer očitno še velikokrat presenetili. O gneči v dvorani sploh ne bom govorila, ker je bilo tako v parterju, kot tudi na tribunah povsem nabito polno.

Ker sem Siddharto pogosto spremljala po koncertih, sem točno vedela, da roza luči ne pomenijo nič drugega, kot to, da bo sledila pesem »Plastika«. Vsak ima svoj stil izražanja ne vem pa zakaj mora frontman vedno izreči isti stavek: ''za vse pi*de sveta, je na vrsti Plastika''. Kar nekaj ljudi je norelo in glede na to, da sem po koncertih hodila vse od prvega albuma, vam lahko z zagotovostjo trdim, da starih fanov skoraj ni bilo na spregled, tokrat so bili v ospredju novi obrazi, morda so se pa dolgometražni oboževalci držali bolj v ozadju in skeptično opazovali. Pa vendar, Siddharta, ki na slovenski glasbeni sceni kraljuje že več kot 10 let je s tem koncertom samo še potrdila zakaj so še vedno št. 1.
Presenečena sem bila ob pogledu na oder, saj so fantje kar poplesavali in prvič sem Siddharto res začutila, kot da jim to, da so na odru, res nekaj pomeni; imeli so drugačen odnos, kot ga imajo ponavadi. Tomi se ni toliko pačil (vsaj prve tri ure ne) in ni oponašal mimike famoznega Jamesa Hetfielda (pevec skupine Metallica). Ko je sledil četverec pesmi »Črnobelo, Keltvek, 01 in Le Mavrica« je človek z odprtimi usti lahko samo strmel in bil zadovoljen, da se je odločil za obisk tega skoraj (pre)dolgega maratona. »Le Mavrica« je bila posebna iz dveh razlogov, prvič ker se je na tolkalih pojavil Buco (sicer je igral čez celoten koncert približno pri 30ih skladbah) in naredil prečudovit intro, potem pa je bilo prav osupljivo pogledati, kako so se vsi člani umaknili v ozadje, ter v ospredju pustili samega Janija, ki je imel bass solo. Končno band, ki daje bass kitari mesto, ki si ga zasluži. Jani je dokazal zakaj je tako zaželjen pri marsikaterem slovenskemu izvajalcu, in ne da se zanikati, da je najboljši basist na naših tleh. V tem sklopu smo bolj uživali prvotni fani, meni osebno je bilo fantastično. Tudi pesem »Rave« je bila prav posebna, pa ne samo zaradi odličnega intra, prvič je vsa množica v dvorani zbrala skupaj moči in v en glas tako glasno prepevala, da me je za trenutek spreletel kar srh. V naslednjo pesem so nas spet popekjali Janijevi prsti, pridružil se mu je drugi del ritem sekcije in kmalu smo lahko prepoznali »Apokalipso«, po kateri je sledila prva mini pavzica, če temu sploh lahko tako rečemo. Siddharta crew je namreč prav na hitro morala na oder znositi še ustrezne inštrumente za skupino Dan D, medtem pa so hostese hodile okoli in delile Red Bulle. Za prepoteno množico bi bila verjetno bolj primerna voda, saj je znano, da take pijače kot je Red Bull odvajajo vodo, poleg tega mladež v prvih vrstah verjetno sploh ni še začela piti niti kave… . Poleg tega pa, če so se prišli prerivati že od popoldnaskih ur, da so lahko bili čim bližje odru, verjetno jih je evforična energija držala pri močeh skozi celoten maraton. Če sem omenila Dan D, potem tako ali tako ni Slovenca, ki ne bi vedel kaj je sledilo: v živo odpet komad Male roke/Voda zveni dokaj prepričljivo, sploh na množico je imel neverjeten učinek, saj sta histerija in evforija povsem prišli do izraza, mogoče je k temu botrovalo dejstvo, da sta se oba benda na odru zlila v neko enotno družinsko vzdušje… Gostje so še isti večer imeli svoj koncert v obalnem mestu Koper.

Škoda, da je Tomi tako nesamozavesten, ko poje v angleškem jeziku, saj je ob pesmi »...« kar nekajkrat iz mikrofona bilo slišati le neko momljanje in se ga ni dalo razumeti, a glede na podvig ki so se ga lotili fantje, to skoraj ni omembe vredno.
Okoli 21h, je sledil intro skupine Laibach, ki so ga spremljali odlični svetlobni učinki. Se spomnite albuma »Silikon Delta«? Pri remiksu pesmi B Mashina pride zelo do izraza globoki glas Milana Frasa (pevec skupine Laibach), ki te v trenutku prepriča da bo pesem odlična. Žal skupine Laibach ni bilo na spregled, z introm pa so si fantje priskrbeli mini pavzo. Vrnili so se na oder in Tomi je svojo kitaro okoli vratu obesil njihovem producentu - Petru Penku. Ne vidiš pogosto, da bi producent igral na koncertih kitaro, a vse je enkrat prvič in ni kaj reči, odlične se je odrezal, čeprav je bil morda malce preveč zadržan, a povsem upravičeno! Nato je sledila še četverica meni zelo ljubih komadov, najbolj pa gre izpostavit pesem »Opice«, ki že predolgo časa ni bila slišana.
Sledil je bolj kot ne pop'n'roll del za začetek s pesmijo »Na soncu«. Kot gost se jim je pridružil Gregor Skočir in prevzel vlogo vokalista. Nič nimam proti Gregorju, imam pa proti pijanim ljudem na odru! Super, fino in fajn, če se ne bi ves čas patetično premikal po odru (ker na miru ni bil sposoben stati) in če se za povrh vsega ne bi zmotil pri besedilu. Ko sem pogledala Tomijev izraz na obrazu, sem videla, da je bil kar rahlo prestrašen kaj bo kolega Grega zakuhal, zato je tudi sam prevzel mikrofon in mu pomagal. Žalostno, da nekateri ne zmorejo priti na oder, brez da bi prej popili preveliko dozo vsega (boemsko življenje űber alles?). Ob »Farmerju« so se spet sprostile vse zavore in sama sem že malo začudena svoje oči usmerjala proti fantom! Sicer je res, da je vmes enkrat Boštjana (bobni) zagrabil krč, a niti to ga ni ustavilo. To je bil dan, ko so bili fantje povsem napolnjeni z energijo in adrenalinom... »Kloner« in pohota naj bi se prebudila v nas. Spet so poskrbeli za presenečenje, saj so nas iz stropa zasuli beli baloni, poleg vsega pa je to zelo plesen komad, tako da je bil le redkokdo povsem pri miru. A presenečenj še z daleč ni bilo konec. Kar naenkrat sta se na odru pojavila dva roza kupida (iz video spota Plastika), eden izmed njiju je bil sam Nikolovski, ki je odpel svoj rapovski del, hkrati pa z norčijami poskrbel da se je množica res prisrčno nasmejala.

Nato pa je sledil akustični del in tudi tu so me presenetili, čeprav so pred kratkim že vadili akustiko za oddajo Izštekani, tega pač na koncertu nisem pričakovala. Eden za drugim so vstopali na oder, kot da bi stopali na oltar neke primitivne družbe, sproščeno in spoštljivo, nastop je začel Buco s svojimi tolkali, pridružila sta se mu Cene in Jani, pa Tomaž na Gjurinovih Hammond orglah in Primož na spiderki, nazadnje seveda Tomi. Zanimiva sta bila vsekakor »Marslander« in »Naiven ples«, še bolj pa »Autumn Sun«, prvič odigrana v živo, sploh v tej ne-remiksani verziji. Zvok v dvorani, vsaj iz moje pozicije, je bil fenomenalen, ker pa sem imela omejeno gibanje, žal ne vem kako so drugje po Hali Tivoli sprejemali zvoke iz zvočnikov, a sodeč po navdušeni množici se je moralo odlično slišati.

Sledila je pesem »Siddharta«, kreacija takrat še mladega banda, ki je res neverjetna tako besedilno, kot tudi iz glasbenega stališča gledano. Le od kje so pobirali mladi fantje tako dobre ideje? Slišati to pesem v akustični verziji pa je bilo prav osupljivo. Poleg tega, da je pesem že sama po sebi genijalna, se jim je ob tem pridružil še godalni kvartet Godalika, to pa je bilo razvajanje naših ušes!
Po dvajset minutnem akustičnem delu, so fantje zapustili oder, iz zvočnikov pa se je slišal samo zvok vlaka. To čakanje in poslušanje vlaka je postajalo že kar malce nadležno, a po drugi strani je bilo vsem jasno, da si fantje zaslužijo malo premora za nabiranje novih moči v zaodrju.
Vsak pravi Siddhartin fan je vedel, da bo sledila pesem »Mr. Q«, ki ima tudi na albumu isti intro. Sledil je venček lepo prelivajočih se pesmi »Nespodobno opravilo«, »Zoo 69«, ter »Y More«. A presenečenj še zdaleč ni bilo konec, naslednja pesem je bila »Pot v X«. Pa pojdimo dolga leta v preteklost... Njihov prvi video in hkrati odločilna pesem, ki jih je ponesla v svet slave. Tokrat je Jani odstopil mesto basista Primožu M. Se sploh še kdo spomni Primoža? Prvi basist skupine Siddharta in prav prisrčno jih je bilo videti spet skupaj na odru. Mislim da je emocija zajela vse člane, saj je sledilo močno objemanje po končanem komadu. Naslednja pesem »Disco Deluxe« hitro osvoji človeka, sploh pa je disco krogla izrabila svoje čare...
Ves čas so hostese med publiko vestno nosile vodo in Red Bull. Kakšna postrešba! Pravi Deluxe v dvorani Tivoli.
Fantje so še predzadnjič zapustili oder, iz zvočnikov pa se je zaslišal intro pesmi »Rh-«, ki je trajal le dobre tri minute. Fantje si res niso vzeli veliko časa zase. Povsem logično je bilo da bo sledila pesem »Japan«. Da pa imajo fantje za seboj veliko in dobro ekipo so dokazali tudi z lučmi. Sploh pri pesmi »T.H.O.R.« je bilo osupljivo; v ospredju na odru so bili Primož (kitara), Tomi (vokal, kitara) in Jani (bas). Ko je pel Tomi je bila v dvorani tema in rumeno oranžna svetloba je bila od spodaj fokusirana samo na njegov obraz, takoj ko sta petje prevzela Primož in Jani je Tomi ostal v temi, luč pa se je preusmerila nanju. In tako se je ponavljalo ves refren. Če tega na lastne oči ne vidiš, si težko predstavljaš, še težje pa opišeš! Med fani je prav poseben efekt naredilo, ko so fantje napovedali pesem »Stipe«. Ne vem zakaj, ampak to je pesem, ki jo ima množica zelo rada. »Tria« in Tomijev že skoraj obvezni in vedno isti nagovor... Kot ponavadi je bil v ospredju kot zmeraj odličen Tomaž na klaviaturah.

In če so se pozitivna presenečenja vrstila druga za drugo, smo tokrat naleteli na prvo negativno. Siddharta je zapustila oder in ga prepustila Godaliki ter pevki Neži. Odigrali so eno izmed najlepših skladb iz albuma »Rh-«, a žal nalogo niso zaupali pravi osebi. Ženska, ki je pela pesem »Etna« ne samo da je fušala, še glas ni bil nič posebnega, ravno nasprotno. Mislim, da je marsikateremu fanu pokvarila dolgo čakanje na to prečudovito skladbo.
Po grenki izkušnji pa še ena Siddhartina uspešnica- »Samo Edini«, ki je (žal) slišana na prav vsakem koncertu in me morda ravno zato ne navduši več. Tomi je prevzel vlogo maestra in dirigiral publiki, ki je vneto pela v en glas. Spet je celoten band spremljala skupina Godalika, ki se je več kot izkazala.
Sledilo je še nekaj znanih pesmi, a ves večer sem čakala samo eno - »Lunanai«. Proti koncu maratona, ko je energija že pojemala tako pri publiki, kot tudi pri bandu, so se me le »usmili«. Na oder pa se jim je pridružil tudi legendarni Vlado Kreslin. Pesem, ki je že dolgo časa ni bilo moč slišati je le zadonela po dvorani in množica je v istem hipu ponorela. Sicer je Kreslin rabil nekaj trenutkov, da je padel v Siddhartine ritme in da jih je dohitel, nato se je čisto prepustil…
Potem pa še predelava njegove legendarne pesmi »Od višine se zvrti«, kjer pa je publika dobila kar tri naloge: v temni dvorani tema so morali vsi tisti, ki so (dovoljeno) imeli s seboj fotoaparat, naenkrat pritisniti na bliskavico. Druga naloga publike je bila ta, da odpojejo originalni refren pesmi, zadnja naloga pa je bila spet standardna, skok iz počepa in divji ples do konca. Koncert se je bližal finishu in čutilo se je, da si tega vsi želimo, saj smo vsi iz sebe stiskali še zdanje atome moči. Za konec sta sledili še dve baladi, »Platina« in »Orion Lady«. Slednja je bila spet nekaj posebnega, saj se je kvartet Godalika vrnil na oder, publika pa je seveda pela, v spomin se mi je prikradel občutek iz koncerta izpred nekaj let, ko je publika v Križankah pela taisto pesem ob spremlavi orkestra, le da je tukaj mesto dirigenta prevzel Tomi. V zrak so poleteli še konfeti in tako se je koncert magično končal.

Iz moje strani gredo tu vse pohvale organizatorjem, Blažu Gregorinu, ter Siddharti in njeni celotni ekipi. Še posebaj bom izpostavila Janija, ki je ves večer veselo poplesaval in na odru blazno užival, Boštjana, ki je preživljal največje napore in uspešno prestajal vse fizične krize, ter Tomija ki je imel res fenomenalen vokal od prvega do zadnjega komada, pa četudi je vmes kakšno besedilo malo zasračkal.
Menim tudi, da se je Siddharta podcenila, 20 EUR za koncert ki traja 5 ur in 10 minut? Vsekakor je bila to zelo (pre)drzna, pogumna in nenavadna ideja. Vesela sem, da so fantje speljali koncert do konca in da se je njihov 4 mesečni trud, ki so ga vlagali v ta koncert obrestoval.

Mogoče se bom na tej točki že ponavljala, vendar so se mi prvič po dolgem času fantje spet zdeli nekaj posebnega, oddajali so pozitivno in sproščeno energijo z odra, ki je že predolgo niso. Prav tako se mi je zdelo, da je Tomi prvič čutil kaj poje in da niso na oder stopili (samo) zaradi slave in denarja. Fantje, če boste še naprej tako pristni na odru, kot ste bili na maratonu... Potem boste absolutni zmagovalci!

SETLISTA:

1. Ohm
2. Indija
3. Plastika
4. Črnobelo
5. Keltvek
6. 01
7. Le mavrica
8. Gnan
9. Rave
10. Apokalipsa
11. Male roke/ Voda (feat. Dan D)
12. ...
13. Sim hae
14. Homo carnula
15. L.E.
16. B Mashina (feat. Peter Penko)
17. Rooskie
18. Brezokoff
19. Il a modras
20. Opice
21. Na soncu (feat. Grega Skočir)
22. Farmer
23. Kloner
24. Venom e (feat. Nikolovski)
25. Eboran
26. Marslander
27. Autumn Sun
28. Naiven ples (feat. Godalika)
29. Siddharta (feat. Godalika)
30. Napoj (feat. Godalika)
31. Klinik (feat. Godalika)
32. Mr Q
33. Nespodobno opravilo- Zoo 69- Y more
36. Pot v X (feat Primož M.)
37. Disco Deluxe
38. Et tu
39. Japan
40. T.H.O.R.
41. Ciklon Orka
42. Stipe
43. Tria
44. Etna (samo Godalika in Neža)
45. Samo edini (feat. Godalika)
46. Neznano
47. Neon (shusuglavo)
48. Ring
49. Domine
50. Lunanai (feat. Vlado Kreslin)
51. Od višine se zvrti (feat. Vlado Kreslin)
52. Platina
53. Orion Lady (feat.Godalika)

Besedilo: Špela M. in Barbara M. (RockLine)
Foto: Jani L. (RockLine)