Kot vedno je Tadej (www.koncerti.net) poskrbel za prevoz v Zagreb na koncert še ene legendarne skupine. Tokrat nam je pripadla čast, da smo si ogledali skupino Muse. Pot do tja je minila dokaj hitro, brez večjih zapletov, na busu pa so se vrteli – kdo drug kot Muse. Po slabih treh urah smo že bili pred Domom Sportova v hrvaški prestolnici.
Najprej obhod okoli dvorane, ker nisem vedela, kje se dvignejo akreditacije, nato me je kar varnostnik sam usmeril. Moram pohvaliti njihove varnostnike, ki so veliko bolj prijazni, nasmejani in človeški, kot naši. Ko sem prišla do okenca za dvig akreditacij, kjer je delala mlada študentka, ki ne loči nagradne karte, press-a in foto press-a, sem pred okenčkom čakala dve uri, da mi je njena kolegica pojasnila, da so pressi že vsi razdeljeni in nama je dala brezplačno karto. Ne vem, zakaj dajo vedno nevedne ljudi na nepravo mesto. A vseeno gredo velike pohvale organizatorjem, da so koncert sploh izpeljali!
Bila sem že rahlo besna, ker če stojim med maso ljudi, zaradi svoje višine ne vidim nič, zato ponavadi vedno zasedam prve vrste. Ko sem prišla v zgradbo, nisem odhitela v dvorano, ampak tja, kamor gre vsaka ženska, na stranišče kajpak. Nato je sledilo še pivce in odhod v dvorano.
Prvi šok: dvorana je bila povsem prazna, zavzetih je bilo mogoče prvih pet vrst pred odrom, pa še to so bili vsi moji sotrpini z avtobusa. Naš narod je spet dokazal, da je za glasbo pripravljen seči globoko v denarnico in se odpeljati izven naše male kokoške, katere prestolnica ne premore niti ene solidne koncertne dvorane.
Sledilo je tudi navezovanje stikov s pravimi fani, da bi bolje razumela njihov pogled na vse skupaj. Ko sem neko Hrvatico vprašala, kako zveni predskupina Adastra, mi je odgovorila, da kot pri nas Siddharta. Ne vem, od kod ji ta ideja, ker niti malo podobnosti nisem zasledila med tema dvema bandoma (ok, mogoče kakšen riff sem in tja). Skratka daleč od podobnosti in lahko rečem, da veliko slabši od naših velikanov. Kako naj jih označim? Kot popolnoma nekarizmatičen in nekumunikativen band, ki je verjetno z veseljem sprejel povabilo, da igra pred takimi velikani. Glasba, ki so jo igrali, je bila bolj pop kot rock, in če vam povem iskreno, še eden izmed mnogih bandov (tako kot pri nas), ki se trudi uspeti v glasbeni sceni. Žal tudi z zvokom niso imeli sreče, tako da je bilo poslušanje kar malo mučno. Niti omenjala ne bom, kako bučen aplavz je sledil, ko so fantje napovedali zadnji komad, vsega skupaj pa so igrali dobre pol ure.
Nato mučno čakanje in prefinjeno prerivanje z vseh strani. Tokrat sva z Barbaro navezali stik s fantom iz Francije, ki je pravi fan in je na koncert pripeljal še svojo mamo (fant je bil star okoli 30 let). Glede na to, da je bil samo na tej turneji že na dveh kocertih, nama je malo razlagal, kako izgleda in kakšni so fantje na odru. Rekel je, da nikoli ne zamujajo. Tokrat se je njegova teorija podrla, saj so si vzeli še pol ure časa. Zakaj so zamujali, iskreno povem, da ne vem, vendar predvidevam, da so čakali, da bi se dvorana dodobra napolnila. Sicer včasih bandom paše igrati pred maloštevilčno publiko, a glede na to, da so do zdaj polnili dvorane s 15.000 obiskovalci, v Domu Sportova pa se nas je zbralo okoli 3.000… Visok padec na nizka tla?
Takoj ko so stopili na oder, se je rajanje množice začelo. Sicer inštrumentalno lahko potrdim, da so bili prepričljivi in brezkompromisni, vokalno pa…? Enostavno ne vem, ker je bil vokal tako tiho, da se ga ni slišalo niti besedice. Tudi bobni so bili nekoli prenaglas napram ostalim inštrumentom. To me je malce ujezilo, saj Muse veljajo za enega najboljših live bandov oz. proglašeni so za »Best Live Act« in »Best Rock/Indie Artist«. Kaj je bilo v dvorani krivo za slabo ozvočenje, vam prav tako ne morem pojasniti, saj sem bila v Domu Sportova prvič (dvorana se mi sicer ni zdela ravno za koncerte), tako da ne vem, kako tam zvenijo ostali nastopajoči. Morda je kriv tonski mojster, ki se je kje zaklepetal, morda pa celo band sam, ki si ni optimalno nastavil inštrumentov (čeprav si takšni bandi nikoli ne oglašujejo sami inštrumentov, ampak imajo za to posebno ekipo). Kot zanimivost naj tu še povem, da ima Matthew prav posebno kitaro, izdelano samo zanj. Več o tej kitari lahko izveste TUKAJ. Glede na to, da je fant zelo zahteven, kar se zvoka tiče, mu niti tista kitara ne zadošča, zato si TU lahko pogledate še drugo čudo.
To je bilo moje prvo veliko razočaranje na koncertu, zvok, če to ni optimalno, potem je vseeno, ali si tam ali te ni, pa četudi sam band izvaja akrobacije in ima v ozadju osupljive animacije.
Sicer stati med najbolj gorečimi fani je isto, kot bi pešačil po avtocesti. Evforija, ki je bila med njimi, me je kar malo presenetila. Na tem koncertu naj izpostavim še moško populacijo, ki je bila dobesedno obupna. Za Muse so bili pripravljeni poteptati nežnejši spol, se prebiti v ospredje ter brez posluha oponašati vokal Matthewa Bellamya. Vse okoli mene je bilo slišati, kot bi spustil na kup stotine podgan z visokofrekvenčnim, neposlušljivim cviljenjem. Začeli so z meni osebno eno najlepših njihovih pesmi, Knights Of Cydonia in jeza v meni se je samo še stopnjevala. Matthew, pevec z enim najlepših glasov, je bil preglašen, škoda, ker ponavadi grem na koncert zato, da slišim band in ne neposlušljivo publiko.
Animacije, ki so se vrtele za bandom, so bile res osupljive, vsaj za nekaj časa človeka zamotijo, da preneha »trpeti«. Veselje najbolj gorečih privržencev je bilo videti predvsem pri prvih štirih pesmih. Skakanje, ploskanje, kričanje, dretje, samo to je bilo mogoče opaziti na koncertu. Sama osebno nisem začutila prav nobene posebne energije, poleg tega je band zelo nekomunikativen in zadržan. Izgledalo je, kot da pridejo na oder, opravijo svoje delo in gredo spet v novo državo, kjer ponovijo identično vajo.
Chris Wolstenholme (bass kitara) je na trenutke kar malo izpod čela začudeno gledal v publiko, po izrazu sodeč ga je motilo, ker je bila publika povsem brez posluha (niti pri navadnem ubogem ritemskem ploskanju se dvorana ni uskladila).
Minilo je že slabe pol ure in sledila je prva malo bolj umirjena pesem z naslovom Apocalypse Please, ki se nahaja na albumu Absolution iz leta 2004. Že drugič ta večer sem imela čast videti Matthewa, kako se je elegantno postavil za najlepši klavir, kar sem jih kdaj videla (povsem klasičen klavir s prozornim pokrovom). Zanimivo, prvič me je spreletel srh, ko je začel grobo, a prefinjeno, z občutkom ter užitkom pritiskati po črno-belem svetu prečudovitega zvoka. To me je res fasciniralo in celo za trenutek sem začutila band. In še ena zanimivost, Matthew je 50. najboljši rock pianist, kar je tudi dokazal s svojo ljubeznijo do inštrumenta, iz katerega je izvabljal orgazmične zvoke.
Med pesmijo Soldier’s Poem sem mislila, da sem kar doma in da imam prižgan radio (govorim zaradi glasnosti in celotnega vzdušja), še sreča da je hitro minilo. In ko je množica prepoznala pesem Invincible, se je spet pričela veselica naroda. Takoj za tem je sledila pesem Starlight in v dvorani res ni bilo nikogar, ki je ne bi poznal. Tudi tisti, ki so do sedaj samo poskakovali, so tokrat prepevali. V končni fazi je ta pesem res osvojila svet in bi bilo čudno, če je ne bi poznali.
Nekje v drugi polovici se je tudi zvok nekoliko izboljšal, ne bom rekla da je bil sedaj blesteč, je bil pa vsaj nekoliko glasnejši, kar se je že kar precej poznalo.
Takoj za tem pa še ena genialna kreacija mladih fantov, ki se glasi Time Is Running Out, spet val navdušenja.
Plug In Baby sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi med koncertom na nas začeli padati ogromni modri baloni, napolnjeni s konfeti. Nekaj časa smo si balone veselo podajali, nato pa jih popokali in tako so nas zasuli konfeti. Nato so odigrali še eno pesem in se poslovili.
Žalostno, ampak publika niti bisa ni bila sposobna soglasno izvesti. Spet se je drl vsak po svoje, tako da je tudi bis bolj klavrno izpadel. A po slabih petih minutah so se fantje vrnili in nam za konec odigrali še dve skladbi.
Bistvo vsega? Muse se v Zagrebu niso prikazali v pravi luči, saj je zvok v dvorani pokvaril koncert. Tisti, ki so bili z menoj na avtobusu, se verjetno ne bodo strinjali z mojo recenzijo, po drugi strani pa za mojimi besedami stoji del organizatorske ekipe.
Z veseljem bom dala fantom (če bodo seveda še kje v naši neposredni bližini) še eno priložnost, saj tako dobrega vokala med današnjimi bandi ne najdeš, poleg tega pa so tudi povsem drugačni pri stilu igranja in niso le eden izmed mnogih rock bandov.
Fantje, se vidimo in to prav kmalu!
Besedilo: Špela M. (RockLine)
Ni komentarjev:
Objavite komentar