HIM, to je samo krajšava za band, imenovan His Infernal Majesty. Čeprav je od njihovega zadnjega studijskega albuma minilo že dve leti, so fantje le zbrali ideje in ustvarili nov, že šesti studijski album, ki so ga poimenovali »Venus Doom«. Žal se novi album nič kaj dosti ne razlikuje od svojih predhodnikov, če se izrazim malo grše; izdali so album, ki ne pokaže čisto nič novega, je skoraj identičen predhodnim, brez posebnih presežkov, le da so zamenjana besedila in kitarski riffi malo obrnjeni. Če so se prej fantje skrivali za mirnimi riffi, so se tokrat prikazali v drugačni luči, saj je album precej bolj žagajoč in podkovan s tršimi in bolj grobimi riffi glede na svoje predhodnike.
Tisto, kar je nekoč storil Tony Iommi s svojim prečudovitim bandom Black Sabbath, se sedaj sliši na novem albumu finske skupine Him. Že samo v uvodni pesmi bo moj prejšni stavek popolnoma potrjen – vse, kar morate storiti je, da malo napnete ušesa in se prepustite glasbi.
Glede na prejšnje albume se vidi, da je dal frontman večji manevrski prostor tako kitaristu kot tudi klaviaturistu, kar se vidi tudi po konstrukcijah pesmi. Sicer pa skupino Him tvorijo v veliki meri kitara in vokal, vse ostalo je nekje v ozadju, sploh bas kitara nikoli ne izstopa kaj dosti. Če so bile pesmi prej zgrajene enostavno in preprosto, tokrat zvenijo malo bolj kompleksno in nadgrajeno. Sliši se, da je album kar malce baročno nakičen, a skupino HIM rešuje neverjetna melodičnosti, kar posledično pomeni, da ti album hitro zleze v uho in nenazadnje tudi pod kožo. Poleg vsega je v ospredju karizmatični Ville s svojim daleč prepoznavnim vokalom, mislim, da mi o njegovem stilu petja niti ni treba spregovoriti.
Ena mojih lastnosti je, da če komad poznam, ga načeloma prepoznam že po prvem tonu. In to se mi je zgodilo že pri prvem komadu tega ploščka. Čisto na začetku se sliši, kot bi nekdo prižgal vžigalico. Hja, vesekakor je to skopirano od njihovih glasbenih sotrpinov, ki se imenujejo Rasmus. Povsem identični intro z vžigalico so fantje Rasmus naredili že leta 2003 v pesmi »First Day Of My Life« – čeprav se potem pesem povsem drugače razvije in gre v druge ekstreme. Pesem »Venus Doom« je izredno melodična, sploh refren, ki – iskreno povedano – ne odkrije tople vode, pa človeka vseeno hitro zasvoji. Pesem sama po sebi ne bi bila nič posebnega, a ima v drugem delu insertiran tako odličen vokalni del, da človek za trenutek kar obstane z odprtimi usti. Tu se predvsem izkaže Ville z razponom glasu, izgleda kot da bi se želel malo pobahati, kaj vse zmore, a vseeno je osupljivo.
V celoti je album precej mračen, le-to mračnost pa so fantje začinili še z grozljivimi, mračnimi in žalostnimi besedili. Morda fantje vedno znova računajo na uspeh pesmi »Join Me In Death«, ki je bila leta 1999 res svetovni hit. A s tem albumom si skoraj zagotovo upam trditi, da jim tega ne bo uspelo ponoviti.
Na albumu je vredno izpostaviti še dve pesmi in to sta ”Sleepwalking Past Hope” in “Cyanide Sun”, ki sta po mojem mnenju precej nadgrajeni napram ostalim.
Še ena slabost albuma pa je prav gotovo to, da vsebuje samo devet pesmi in traja borih 48 minut.
V celoti pa so fantje spet v ospredje postavili svoje večne teme: dobro in zlo, smrt in življenje, strup...
Skratka, če zaključim oceno albuma: če ste ljubitelj skupine HIM, potem vam bo album zagotovo všeč in vas bo v pičli sekundi prepričal ter osvojil vaše srce oziroma vaš heartagram, navdušil bo verjetno tudi ljubitelje klasičnih metal skupin, kot so Nightwish, Rasmus, Evanescence in podobnih bandov. Ljubitelji bolj zahtevnih riffov in melodij pa boste ob tem albumu ostali lačni.
Vsekakor pa si je album vredno preposlušati, kajti čeprav ne pokaže nič novega, v sebi vseeno nosi določen čar!
Avtor: ParadoXa
Ni komentarjev:
Objavite komentar