Plakati so že nekaj časa oznanjali, da se bo Hala Tivoli tresla pod tršimi rifi vsemogočnega banda, ki sliši na ime Nightwish in glede na to, da našo prestolnico obišče zadnje čase bolj malo velikih imen, takšne priložnosti človek ne sme kar tako izpustiti.
Na isti dan, se je le nekaj časa pred tem odvijal hokej (čisto informativno, Olimpija je zmagala), zato so morali koncert prestaviti na nekoliko poznejšo uro.
Prevzem akreditacij je potekal brez težav, tako da gre tukaj velika pohvala Evi Breznikar in njenim organizacijskim sposobnostim.
Že pred 21. uro se je pred Tivolijem trlo v črno oblečenih ljudi, ki so v dvorani želeli zavzeti najboljšo pozicijo, ter si čisto od blizu pogledati finske ljubljence.
Organizator koncerta je stopil na oder in najprej zadovoljno poročal množici, da je Olimpija zmagala v hokeju, kar je med publiko sprožilo že prvi val navdušenja. Nato nas je povabil, da si kupimo majičke z motivi skupine Nightwish ter da se bo koncert kmalu pričel.
Ob 21.30 so na oder stopili Pain. Odlična Švedska metalna zasedba, ki svojo glasbo ustvarja že več kot deset let se je izkazala kot odlična predskupina. Fantje so se že takoj odrinili na vso moč s pesmijo »Same old song«, množica pa je začela divje poskakovati in rajati. Pain so odlično glasbeno podkovani band, hkrati pa poskrbijo še za veliko mero poziranja in dinamičnosti na odru, torej vse tisto, kar manjka našim bandom. Organizator koncerta je torej poskrbel za odlično predskupino, ki je res dodobra znorela množico. Peter Tägtgren, ki je sicer edini član tega banda in poskrbi za vse inštrumente in vokal na albumih, si je na koncertu pomagal še s tremi člani. Na trenutke je njegov vokal spominjal na vokal skupine Laibach , klaviaturski vložki pa na na Rammstein.
Vsekakor Petru ne gre nič očitati, ima velik razpon glasu, band je med seboj dobro uigran. Kljub temu, da so imeli na voljo le polovico odra, se band odlično znajde in poskrbi, da množici čas hitreje mine v čakanju glavnih akterjev. Zvok v dvorani so imeli dokaj soliden, na tribunah sicer nekoliko slabši, a nič ne de, tudi poziranje na odru ima svoj čar. Med drugim so odlično izvedli skladbo »Nailed To The Ground«, a žal so na voljo imeli samo slabih 35 minut.
Začelo se je mučno čakanje, medtem so tehniki odnesli opremo skupine Pain in pripravili oder za zvezde večera Nightwish. Čakali smo več kot 40 minut, začuda pa je bila publika zelo potrpežljiva, verjetno je k temu pripomogla dobra rock glasba, ki je prihajala iz zvočnikov.
Ob 22.45 so se ugasnile luči, publika je začela glasno žvižgati in ploskati. Nato se je iz zvočnikov zaslišal pompozni intro, za trenutek je izgledalo celo tako, kot da so najboljši na svetu. Nato je na oder prikorakal bobnar Julius, sledili so mu Marco, Emppu in Tuomas, ter začeli z najnovejšim singlom »Bye Bye Beautiful«, šele čisto na koncu se jim je na oder pridružila tudi Anette. Sledil je pravi ognjeni show, kar ne doživiš le na redkokaterem koncertu. Zvok je bil dodelan zelo skrbno in natančno, celotna dvorana je bila res dobro ozvočena.
Po tem, ko so iz skupine vrgli Tarjo se je veliko govorilo o tem, kako se bo odrezala Anette, nova članica skupine Nightwish. Dejstvo je, da je Tarja zaradi vokalnih sposobnosti pustila velik pečat v skupini, a po drugi strani ju je med seboj povsem brezpredmetno primerjati, saj sta si zelo različni; in če na eni strani je lahko vokal na albumu spremenjen in dodelan, so živi nastopi tisti, ki nekako določajo kvaliteto vokalista.
Kljub temu, da je skupina Nightwish inštrumentalno zelo močna, pompozna, aranžmaji pesmi so zelo dovršeni in izpiljeni, Anette nima tistega čara, kakršnega bi moral imeti pevec takšne skupine. Marco in Emppu sta na odru res neverjetna pozerja, ves čas skačeta, se podita po odru, preskakujeta bokse in med množico mečeta trzalice. Tuomas se suvereno predaja črno belemu svetu, Julius je povprečno dober bobnar, Anette pa nekako še vedno ne najde svoje prave vloge. Vsi visoki glasovi so bili nasneti, med petjem pa jo dostikrat rešuje Marco s svojim vokalom. Anette se je sicer ves koncert gibala, a žal je izgledalo tako, kot da je na uri aerobike in ne na metalskem koncertu.
Komade iz albuma "Dark Passion Play" odpoje odlično, starejše pesmi pa ji delajo še precej preglavic, zapoje pa jih tudi precej brez čustev. Vsekakor je punca sprejela velik izziv, da si je upala sploh podati v tako vlogo v skupini, kajti nadomestiti nekoga je skoraj nemogoče.
Marco nas je večkrat spodbudil, da smo zaploskali Anetti.
Mirnejši del koncerta je bila zagotovo balada »The Islander«, izvedena z akustičnima kitarama in zanimivim pristopom na odru. Kljub temu da so Nightwish polni energije, so se tu povsem umirili, posedli na stole in vrhunsko pripeljali balado do konca.
Komad »Nemo« je zagotovo najbolj razgrel občinstvo, a žal je bil precej mlahavo odpet, zdi se kot da Anette ne daje nikakršne teže na to, da bi skupina z njo zapolnila novi list v njihovi zgodovini.
V celoti gledano je bil koncert enkraten, neponovljiv in nepozaben, saj je band imel res odlično setlisto in nepozaben šov, iz druge perspektive, človek pomisli da se band skriva za šovom.
Koncert je iskreno povedano minil prehitro, saj bi človek lahko ure in ure poslušal predvsem melodijo in aranžmaje... Zelo opazno pa band tudi pokaže, kako zelo se med seboj razumejo in se imajo radi, le tega pa v preteklosti ni bilo čutiti.
Po koncertu je bil v Sub- Subu napovedan afterparty za določeno število ljudi. Okoli 50 se nas je tam zbralo in čakalo vsemogočne Nightwish. Takoj po koncertu je povsem logično, da si band vzame čas zase, da se umiri in pripravi na srečanje z oboževalci. Tako smo čakali kakšnih 20 minut, ko nam je Eva prišla sporočiti novico, da so Nightwish odpovedali srečanje, saj naj bi imel Tuomas visoko vročino (neverjetno dobro se je držal čez cel koncert), ostali člani pa so utrujeni.
Zaradi nevšečnosti so nam razdelili tourbook-e in nas napotili domov.
Tuomas želimo vsi skupaj čimhitrejše okrevanje, organizatorju in Evi pa iskrene čestitke za odlično izpeljan koncert.
besedilo: Špela Macuh
fotografije: Barbara Milharčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar